Aprilska inventura

Slika pove več kot 100 besed. Sem bila kar pridna, a ne?

Sicer sem aprila pretekla malo manj kot prejšnja meseca - le 170,5 km - je pa bil poprečni tempo hitrejši: 5:25 min/km za razliko od marčevskih 5:36 min/km. Se opazi, da imam priganjača na treningih ;)
Pa sezona bicikla se je začela. Upam, da mi bo tudi v prihodnje uspelo iti na kolo enkrat tedensko. Če se bo še Živa dala prepričati za čelado, bomo pa še kakšno krajšo turico odkolesarili skupaj.
Krožni trening pa se je tudi unesel - pol ure prej vstanem brez problema, pa tudi boli me več ne vse. Jillian zažiga!

Ko ti življenje meče polena pod noge

Že kar nekaj časa imam na desni strani bloga sledeč citat:

Marathon is like life with its ups and downs, but once you have done it, you feel that you can do anything.

Maraton, pravzaprav kar tri, sem odtekla. Ni bilo lahko, ampak sem zmogla. Poleg tega sem preživela tudi najtežjo preiskušnjo v svojem življenju. Tudi to sem zmogla prestati s pomočjo ljudi, ki mi vedno stojijo ob strani in na katere se lahko vedno zanesem. Včasih res ne poslušam in prav zaradi tega si še sama povzročam dodatne težave in skrbi. Ampak na napakah se učimo. Kar me ne ubije, me okrepi! Zmorem vse kar postavi življenje pred mene!
Tudi to leto se je začelo s težavami. Lepi trenutki, pomešani s slabimi, bolečino, ... Nekdo se vztrajno trudi, da bi meni oziroma nama uničil srečo. Zakaj je tako težko privoščiti srečo nekomu drugemu? Zakaj so nekateri ljudje takšni, da če niso sami srečni, ne privoščijo sreče tudi drugim okoli sebe? Zaradi lastne bolečine mečejo drugim polena pod noge. Če trpim jaz, naj trpijo tudi drugi! Pri vsem pa ne uvidijo, da samo sami sebi podaljšujejo trpljenje. Potrebno je sprejeti izzive, ki jih postavi življenje pred nas, kakršnikoli že so.

Napake ne obstajajo, niti naključja. Vsi dogodki so dani, da se iz njih učimo.

Nima smisla živeti, če se sproti kaj ne naučimo. Tako, da: kar s poleni na plano! Prenesem lahko več kot si misliš! Na koncu bom samo močnejša!

Ormoški polmaraton

Enako kot lani, je bil letošnji Ormoški polmaraton super tek. Organizacija kot se šika - na prijavah smo opravili v minuti, zadosti okrepčevalnic in odlična družba!
Proga je pa kar zahtevna: že na začetku kar konkretni klanec, potem pa celi čas malo gor-dol, za konec pa spet dolgi klanec in še krog po štadionu.
Eni smo pred štartom pili čudne mešanice ...

ta hitri pa samo vodo ;)

Na vodo se pride v cilj v 1:22 ...

in ti ostane še zadosti energije, da prideš bolj počasno polovico počakat na 18 kilometer. Lubi, hvala ti! Točno to sem rabila, da sem v zadnji breg stisnila še zadnje atome moči iz sebe!

Takole pa izgleda iztek in ciljni šprint skupaj :)

Sicer pa tudi moj čas (1:50:56) ni bil tako slab. Lanski čas sem izboljšala za dve minuti in pol! Ampak v skupni razvrstitvi pa je bilo slabše: 12. mesto absolutno in 3. mesto v kategoriji.

Hja, kaj hočem. Konkurenca je vsako leto hujša! Naslednje leto bo potrebno še malo pospešiti ;)
Maks, hvala za super fotke!

Dilema

Kljub temu, da imam en kup tekaških cot, si še dolgo časa želim brezrokavno majčko, ki bi bila iz tankega materiala in bi imela zadaj žepek. Pa sem jo našla. Zdaj pa sem v dilemi kakšno barvo naj naročim. Turkizno?


Ali vijolično?

Najrajši bi kar obe ;)

Lenoba se plača

Trening z utežmi je pomemben komplementarni trening teku, saj povečana moč mišic varuje in stabilizira sklepe ter preprečuje poškodbe mišic in vezi med ponavljajočimi silami, ki delujejo na njih med tekom. Sama sem imela že kar nekaj tekaških poškodb - nategnjene dimeljske vezi, nategnjene vezi v stopalu, boleče koleno, pa nekajkrat težave s piriformisom, pa zadnja stegenska mišica na levi nogi me zateguje že od nevem kdaj, pa še kaj bi se lahko našlo. Vse zaradi pretiravanja s tekom in premalo počitka ter očitno prešibkimi in nesimetrično razvitimi mišicami. Zdaj ko lahko grem tečt trikrat, mogoče štirikrat na teden, pretiravati več ne morem, počivam tudi precej več, probleme s piriformisom in zadnjo stegensko mišico pa še vedno imam. Rešitev je več kot očitna: je treba gvihtat.
Konec lanskega leta sem začela s krožnim treningom in do februarja sem bila kar konsistentna in ga delala enkrat tedensko po slabo uro. Se je splačalo, saj je bilo težav s piriformisom in zadnjo stegensko mišico precej manj. Februarja pa sem začela popuščati in zaradi pomanjkanja časa, pa tudi lenobe postopoma opustila. Pa mi je zdaj žal. Kot prvo so se spet pojavile težave z zadnjo stegensko mišico, kot drugo pa me zdaj spet vse boli. Še dobro, da sem se odločila, da bom tokrat raje vadila dvakrat tedensko po pol ure. Sicer bi zmogla dve rundi kot sem delala prej, ampak si niti raje ne zamišljam kaj vse in kako močno bi me bolelo. Je pa tale krožni trening zakon. Ena runda traja slabe pol ure, pavze vmes ni nobene tako, da je čas popolnoma izkoriščen in se nimaš časa dolgočasiti kot pri kakšni jogi (razen, če jo vodi Jillian) in vključene so vaje celo telo.



Zgleda dokaj enostavno, ampak ni. Švic teče v potokih, muskelfiber garantiran.

Rop pri belem dnevu

Deževno popoldne in namesto na igrišče sve se odpravile v L. Eclercovo igralnico. Poleg tobogana imajo tudi en kup igrač, pa barvice in plastelin, pa eno fajn teto, ki zabava otroke. Takoj na vhodu v nakupovalni center pa je trgovina z darili, ki ima pri vhodu razstavljenih en velik šop balonov. Ne navadnih balonov, ampak takih kot jih prodajajo po sejmih. Živa obožuje balone in takoj, ko jih je zagledala se je začela navdušeno dreti "mami ona, mami ona". Pa sve šle po balona. Priznam, da sploh nisem pogledala cene, niti vprašala prodajalke. Koliko pa lahko stane en balon? Več kot par evrov sigurno ne. Haha, malo morgen. Mi je kar sapo vzelo, ko mi je prodajalka povedala 9,49 evrov. Kaj?!?! Skoraj 10 evrov za en balon? Sem bila kar tiho in plačala. Kaj drugega bi mi pa ostalo? Naj bi Živi rekla, da je balon predrag?
Evo dokaza za tiste, ki se jim zdi to neverjetno:

Recikliramo banane

Način kako porabiti zrele banane, ki se valjajo po hladilniku:
2 zreli banani dobro zmečkamo z vilico in zmešamo z 2 jajcema in 1/2 skodelice mleka. V drugi posodi zmešamo 1 in 1/4 skodelice polnozrnate pirine moke, 3/4 skodelice drobno zmletih lanenih semen, 1/2 skodelice sladkorja, 1/2 skodelice rozin, 1 žičko pecilnega praška in 1 žličko sode bikarbone ter ščepec soli. Potem pa primešamo še bananino mešanico in hitro premešamo. samo toliko, da se suhe sestavine navlažijo. Maso stresemo v 30 cm pekač za kruh. Na 180 stopinjah pečemo 1 uro.
Sem sprobala še toplo in je presenetljivo okusno. Na oceno glavnega degustatorja bo pa treba še počakati ;)

2. Vetrov tek ali kako me je Sebi nažgala

Sobota v Rušah. Sivo vreme, za kar nekaj stopinj hladneje kot prejšnje dni. Kot se za Vetrov tek spodobi je kar fajn pihalo. Ko sem izvedela za ta tek, je Ivo izjavil, da na "konjske dirke" pa ne gre in tako sta z Živo včeraj bila spremljevalca in navijača. Me pa je malo presenetila Sebi, ki pa se je namesto spet kakšne ultra preiskušnje ali treninga, odločila za to "konjsko dirko". Poleg tega pa so se na tek prijavile tudi Eva in Bernarda ter nekaj drugih znancev tako, da je bila to lepa prilika da se vidimo v živo in ne samo preko Facebooka.
Tek je bil zelo dobro organiziran - prevzem štartnih številk je šel kot po maslu, štart je sicer čisto malo zamujal, so pa bili na vsakem križišču redarji, ki so ustavljali promet, da smo lahko nemoteno tekli, najbolj pa me je presenetilo, da so imeli ob progi celo dve okrepčevalnici in kilometerske oznake.
Kot se spodobi, smo se na zečetku zagnali kot da nam gori za petami, potem pa se je tempo malo umiril. 10ka je bila sestavljena iz dveh 5,25 km dolgih krogov, ki sta vodila po ulicah Ruš. Nekje na četrtem kilometru me je dohitela Sebi in se mi "priklopila" na rit.

Na začetku drugega kroga sem se je poskušala "znebiti" in sem malo zaostala, ko sem na okrepčevalnici spila dva požirka vode, potem pa sem se ji jaz priklopila. Naj ona malo vleče ;) Pa ni šlo dolgo - niti nisem bila zadosti potrpežljiva, pa tudi ona je taktično malo upočasnila - in sem potegnila naprej. Na majhnem klancu nekje na polovici kroga me je spet prehitela, potem pa se spet skrila v moje zaveterje in šparala moči za finiš. Ko se je na vidiku namreč pojavil rondo tik pred ciljem je tako potegnila, da ji nisem mogla več sploh slediti in me je na koncu prehitela za 3 sekunde ;))

Nič hudega :) Na koncu sve itak bile 9. in 10. absolutno med ženskami, v kategoriji pa 4. in 5. Za tretje mesto v kategoriji, bi pa se morale kar konkretno bolj namučiti, saj je bila Eva pred nama slabe tri minute! Bravo Eva! Pa Bernarda je po pričakovanju spet razturala in bila med ženskami 2. absolutno in 1. v kategoriji!


Hvala lubi, da si ta čas zabaval Živo! Hvala Maks za super fotke kot vedno!

Maraton Rim

Končno je uspelo Italijančkom naložiti fotografije posnete ob progi. Dobi se jih seveda za € ;)

Malo po štartu

Samo še dober kilometer do cilja

Ciljni "šprint"

Večerja v petih minutah

Piščančja ali puranja prsa narežemo na trakove, šampinjone pa na lističe. Oboje prepražimo na malo olja. Solimo in začinimo s čilijem. Na krožnik razporedimo zeleno solato, rdeči fižol in koruzo. Na vrh položimo praženo meso in šampinjone. Prelijemo z jogurtom in uživamo ...

Pomagajmo reševati življenja

Od 1. aprila naprej v Sloveniji ponovno poteka akcija pod sloganom 1 pakiranje = 1 cepivo, ki reši življenje, ki jo že od leta 2006 naprej podpirata Pampers in UNICEF. Do danes je Pampers podaril UNICEFu že več kot 200 miljonov odmerkov cepiva. Cilj letošnje akcije pa je priskrbeti dodatnih 100 miljonov odmerkov cepiva in tako zaščititi 33 miljonov žensk in njihovih novorojenčkov v 32 državah v razvoju.

Tudi sami lahko z nakupom Pampersovih izdelkov z oznako 1 pakiranje = 1 cepivo, ki reši življenje prispevamo sredstva za nakup cepiva proti tetanusu.

Velikonočna sobota ob Muri

Velikonočna sobota. Modro nebo brez oblačka. Idealno za tekaški izlet po Čemaževi poti.

Samo včasih počutje ravno ne sovpada z vremenom in sva štartala malce pozneje kot sva planirala, saj se je "bom se samo malo vlegla" raztegnilo na eno in pol urno spanje na kavču. Baterije sem si malo napolnila, ampak po pravici povedano se mi ni kaj preveč ljubilo iti, mi pa je bilo tudi škoda zapraviti takšen prelep dan. In sva šla. Čez Avstrijo do Murecka, tam pa nazaj v Slovenijo ter do Zgornjega Konjišča, kjer se začne Čemaževa pot in ostale tri kolesarske poti po apaški dolini. Temperatura je bila okoli 15 stopinj in kljub temu, da je veter kar konkretno pihal, je bilo precej toplo. Jaz pa v dolgih rokavih. Vroče. Noge pa kot hlodi. Dobrih 40 minut, ki sva jih potrebovala do kolesarskega mostu čez Muro v Črncih, se je vleklo kot jara kača. Vmes sem že mislila, da sva zgrešila kakšno oznako, ker mostu ni in ni hotelo biti. Ah.
Pri mostu sva naredila postanek in sem začela jamrati, da mi ne gre najbolj. Ivo predlaga, da pa potem greva kar nazaj, saj se nima smisla mučiti. Pa saj res, zakaj bi se mučila? Maraton je za mano, do Radenec je še čas, pa tudi nekih planov nimam.

Pa sva obrnila nazaj. Po najkrajši poti. Ob Muri, po Poti starega hrasta. Že po začetku Čemaževe poti, ki vodi mimo nekaj hiš je bilo neverjetno mirno, tukaj ob Muri pa se je slišal samo kakšen ptiček tu in tam, še šumenja vode se ni slišalo.

Prav čarobni so tile gozdovi ob Muri.


Dobrih 30 minut, ki sva jih potrebovala nazaj do Zgornjega Konjišča, pa je minilo kot bi mignil in na koncu sploh ni bil slab tek.
Oče panonskih hrastov, ki je razstavljen ob ribnikih v Zgornjem Konjišču.

Naslednjič pa bova šla kar ob Muri navzdol dokler se nama bo dalo. Upam, da bodo cvetele akacije. To je šele pravljično. Dišeča Murska šuma.

Korenčkovo pecivo

Za veliko noč se ponavadi speče potica, jaz pa sem hotela narediti nekaj malo drugačnega. Po brskanju po spletu sem naletela na recepte za korenčkovo pecivo, ki je za Američane tako tradicionalna velikonočna sladica kot potica pri nas. Izbrala sem seveda takega, ki ne vsebuje kile sladkorja in pol kile maščobe. Pa še tega sem malo priredila. Najprej sem pozabila kupiti melaso, sodo bikarbono, mak in limono, pomarančo mi ni uspelo iztisniti, ker jo je Živa prej pojedla, korenčka sem dala manj, ker je Živa jokala "mamiii, neeee" - zgleda se boji multipraktika - iz istega razloga nisem mogla zmleti mandljev, ki sem jih mislila dati namesto orehov in sem dala kar kokosovo moko, pa olja sem dala malo manj in ker nisem imela pomarančnega soka sem dodala mleko.

Dosti sprememb, a ne? Ampak končni rezultat pa odličen. Zdaj lahko že skoraj rečem, da je bil, ker sta od celega pekača ostala samo še dva koščka, pa še ta dva dvomim, da bosta dolgo.
No, popravljen recept pa je sledeč. V večji posodi zmešamo:
- 3 skodelice polnozrnate pirine moke
- 1 skodelico sladkorja - tega bi lahko tudi manj, ker je pecivo dokaj sladko
- 2 žlički mletega cimeta
- 1 pecilni prašek
- 1/2 žličke soli
- 1 skodelico rozin
- 1 skodelico kokosovce moke
- 10 suhih fig, ki jih prej narežemo na majhne koščke
V drugi posodi pa zmešamo:
- 4 jajca
- 1/3 skodelice olja
- 1 skodelico mleka
- naribano lupino dveh pomaranč
- pol kilograma drobno naribanega korenčka
Zmes iz druge posode vlijemo k zmesi v večji posodi in dobro premešamo. Vlijemo v srednje velik pekač in pečemo kakšne pol ure na 190 stopinj C.

Marčevska inventura

Za razliko od januarja in februarja sem bila marca bolj lena in sem se polega teka trikrat na teden samo dvakrat spravila plavat. Nič spinerja in nič krožnega treninga. Saj bi šla plavat večkrat, ampak sta bila babica in dedi preostale srede zasedena in je posledično odpadlo tudi moje plavanje. Za spiner in krožni trening pa ni bilo volje - zjutraj se mi ne ljubi vstati, zvečer, ko pa Živa zaspi pa še malo pospravim stanovanje, si pripravim stvari za naslednji dan, "visim" za računalnikom, ... ali pa grem kar spat. Ah, kaj naštevam, saj so samo izgovori, ker se mi tudi zvečer ne ljubi ;)

No, v glavnem mi je marca uspelo na treningih preteči 154,5 km in preplavati 4 km, za piko na i pa seveda odteči maraton v Rimu. Ah, ja, pa še Sebi me je enkrat zvlekla na Pohorje (sve šle dvakrat do Belvija, potem pa so me še tri dni bolele noge), pa enkrat sva z Ivotom naredila malo daljši "sprehod" po Mariborskih bregih. Tako, da vse skupaj dejansko sploh ni tako slabo.
Z maratoni sem do jeseni oz. zime opravila tako, da bodo zdaj na vrsti krajši teki in polmaratoni. Posledično bodo tudi moji teki malo krajši, pa večkrat se bodo zaključili pri Lastovki na sladoledu. Upam pa tudi, da bo Živi všeč vožnja na kolesu, pa bomo naredili še kakšen kilometer skupaj, in da bo še kakšna priložnost za plavanje, pa malo več volje za kakšen krožni trening in jogo.

Remenke

Velika noč je pred vrati in deževno sredino popoldne je bilo kot nalašč, da sve se spravile barvat jajca. Lani sem poskušala barvati jajca z naravnimi sestavinami in po nasvetu iz interneta sem jih barvala z rdečo peso. Zelo lepo se pobarvajo tudi s kuhanjem v čebulnih olupkih - olupki rdeče čebule dajo lepo rdečo rjavo barvo - ampak na to moraš misliti celo leto in jih pridno shranjevati, da imaš potem za veliko noč s čim barvati. Rezultat z rdečo peso je bil bolj slab, čebulnih lupin seveda nisem shranjevala, zato sem se odločila, da barve kar kupim.
Soseda v MS je večkrat prinesla mavrično pobarvana jajca in ko sem jo vprašala kako jih naredi, je rekla, da doda v barvo malo olja, potem pa da jajce najprej za kratek čas v eno barvo, potem pa še malo v druge barve. Olje pa prepreči, da bi se barva prijela na celotno površino jajca.
Pa sem probala tako, ampak že po eni minuti je bilo jasno, da iz mavrično pobarvanih jajc ne bo nič. Barva je prijela po celih jajcih. Ni problema, bomo pa imeli pač enobarvna jajca.

Mala pomočnica je nadzorovala celoten postopek.

Čez 5 minut je barva že malo bolj prijela.

Čez 10 minut je bila vijolična še vedno malo presvetla, pa sem ji dodala še modro tabletko barve. Končni izdelek ni bil mavričen kot sem želela in daleč od idealno enakomerno pobarvanih jajc, ampak če bi želela takšne bi lahko kupila že pobarvana jajca.