5. Peš na Pohorje

Namesto nedeljskega dolgega teka, sem se šla raje mučit v breg. Od zime sem bila na Pohorju samo dvakrat in temu primerno je bilo tudi mučenje. Prva moja napaka je bila, da sem pustila palice doma. Sem mislila, da bom brez njih lažje tekla. Sem pa pozabila, da po progi, kjer poteka tale tekma itak ni kaj dosti prilik za tek, no vsaj za mene, in sem palice na strmini kar pogrešala. Podobno kot na zimskem pokalu, je tudi tu štart kar krepko zamujal. Ampak tokrat ne zaradi čakanja na nekatere tekmovalce, temveč zaradi poimenskega klicanja vseh tekmovalcev. Preden pa je organizator naštel imena in priimke vseh, pa je minilo več kot dvajset minut. Sicer smo se ta čas lepo gužvali in ni bilo preveč mrzlo, sem se pa tačas kar lepo ohladila.
Za razliko od Zimskega pokala, kjer proga najprej poteka po cesti, smo tule, kar takoj zavili na Čopko in zagrizli v breg. Vmes se je na odsekih malo zravnalo in se je dalo tečti, vendar pa sem večino proge prehodila. Do vrha sem potrebovala dobrih 43 minut, kar niti ni tako slabo. Bom vidla kako mi bo šlo letos na Zimskem pokalu. Prva tekma bo že čez dva tedna. Jo bom pa morala zaradi polovičke v Palmanovi na žalost prešpricati.

Maks, hvala za fotke!

Pohorski gozdni tek

Kot vedno je bila družba taprava.

Na štartu sem se zagnala kot, da mi gori pod nogami, in se poskušala držati hitrih, ampak ni šlo dolgo.

Po obratu se mi je zdelo, da sem ostala sama. Tempo sem temu primerno upočasnila. Ampak kmalu sem za seboj zaslišala še nekoga. Hitro sem pogledala nazaj in zagledala Sebi. Ajoj! Danes me pa ne bo prehitela! Pa sem spet pospešila v upanju, da ji uidem. Mi je uspelo, ampak se mi zdi, da tudi malo zato, ker je namerno upočasnila.
Sem pa bila letos hitrejša od lani: za 7,2 km sem potrebovala 39:12. Šesto mesto absolutno med ženskami in tretje mesto v kategoriji B.
.

Lubček se je tokrat odločil, da ne bo tekel in je raje prirolkal do Belvija, potem pa nadomeščal Maksa pri fotografiranju nas, ki smo se mučili.

Tekačice v kategoriji ženske B (30 do 39 let):

Tokrat pa nisem dobila viseče mreže ali metle ali pleskarskega pribora, ampak vrečko polno vzorcev različnih parfumov. Uh, bom dišala. Vsak dan drugače ;) Super lepa nedelja je bila :)
Maks, hvala za fotke!

Slikovni material iz teka po Pohorju

Vir vseh slik: MOPA

Iz Rogle v Maribor - peš!

Že kar nekaj let sem spravljala, da bi se prijavila na Tek čez Pohorje, ampak mi do zdaj nikoli ni uspelo. Najprej nisem imela primerne obutve - Skylonke so super za po asfaltu, za po gozdnih poteh pa ravno niso primerne. Potem je bilo napovedano slabo vreme. To, da dežuje celi teden pred tekom je itak že povsem normalno. Potem se bila vmes noseča. Lani pa smo tisti vikend šli na morje. Letos pa imam primerno obutev, dedi in babica sta se javila, da bosta pazila na Živo, pa volje in nekaj kondicije tudi imam. Malo so me prestrašile zgodbe udeležencev iz prejšnjih let o zgubljanju po Pohorskih gozdovih. Potem pa se je uspelo zgubiti tudi Spartathlon teamu na trening teku iz Rogle v Maribor kljub temu, da so imeli pot naloženo na Garminu. Joj, kako se ne bi zgubila tudi jaz, ki imam res slab občutek za orientacijo, Pohorja pa itak ne poznam. Pa sve se zmenile z Evo, da greve skupaj. Eva je šla skupaj s Spartathlon teamom in je vedela kje morave paziti, da ne zaideve.
Tudi letos vreme ni razočaralo - deževalo je celi teden pred tekom, ampak sobotno jutro pa je bilo obsijano s soncem. Idealno za tekaški izlet po Pohorju. Na štartu smo najprej izvedeli, da je Branka en dan prej dobro označila progo tako, da ne rabimo skrbeti, pa tudi okrepčevalnic naj bi bilo precej več kot prejšnja leta. Malo po osmi uri so štartali tekači na daljši varianti, mi pa smo si privoščili kavico pri Drašu in se potem z avtobusom odpravili na Roglo. Kot vsako leto prej, se je tudi tokrat izkazal avtobus in na polovici vzpona do Rogle skoraj zakuhal. Po krajšem postanku smo skoraj eno uro pred štartom prispeli na Roglo. Še zadnje priprave in že smo krenili proti Mariboru. Itak nas je bilo samo 22 in kmalu sve ostali z Evo sami. Ivo je štartal iz Maribora in po izračunih, bi se morali srečati nekje pri Pesku. Pa sve ga zagledali kakšen kilometer in pol od Peska. V pogovornem tempo sve nadaljevale pot proti Šumiku. Cesto je kmalu zamenjala pot skozi gozd in kljub spustu se ni dalo hitro tečti, saj je bilo potrebno ves čas gledati pod noge. Na Šumiku sve se okrepčale, potem pa je sledil vzpon do Areha. Malo sve tekle in več hodile. Malo pred Arehom pa se mi je zazdela pot nekam znana in kmalu sem ugotovila, da tečeve po smučarsko-tekaški progi. U, še malo pa bo okrepčevalnica na Arehu. Hvalabogu! Ni več tako daleč do konca! Dobri dve uri teka in hoje sta me kar zdelali. Hja, tek po terenu je precej bolj naporen od teka po cesti, kljub temu, da je tempo počasnejši. Volja do pogovora me je počasi minevala in Eva je kljub temu, da bi lahko šla naprej, ostala z mano (hvala ti!). Potem me je začelo še skrbeti kje za vraga hodi Ivo. Glede na to, da je precej hitrejši od naju, bi naju moral že zdavnaj dohiteti. On pa si je le privoščil malo daljši postanek, ko je zvedel, da so "zasledovalci" dobrih 20 minut za njim. Pri Stolpu naju je le dohitel in pri Belviju odhitel naprej. Čeprav je od Belvija do doline le dobrih 5 kilometrov spusta, pa je bil to najhujši del. Me je tako nabilo v prste, da so me boleli vsi nohti na nogah! Že nevemkolikokrat sem se spustila od Belvija navzdol, ampak tako grozno pa ni bilo še nikoli. Joj, se je Eva naposlušala mojega jamranja. Po 3 urah in 39 minutah sve končno prispele v cilj in vse muke so bile v trenutku pozabljene. Eva, hvala ti!
Potem pa je sledila analiza v super družbi pri Drašu, okronana z super tortico, ki jo je Inot kupil Sebi za njen najdaljši tek. Bravo Sebi, carica si!
Moj lubček je pa itak najboljši! Kljub temu, da se je zjutraj komaj spravil iz postelje in potem celo pot jamral kak mu danes za nič ni, pa da bo zadnji in podobne bedarije, je za 68 km dolgo pot iz Maribora do Peska in nazaj porabil 6 ur in 26 minut in prišel v cilj PRVI!
Glede na to, da je bil Večer eden izmed sponzorjev, pa si je tale tek zaslužil tudi en članek, ki si ga lahko preberete tukaj.

Zadnja in prva hkrati

Pozimi je bil za mene vzpon na Pohorje tedenska stalnica, ko pa se je zaključil zimski pokal, pa so se končali tudi moji pohodi na Pohorje. Enkrat sve se sicer odpravile skupaj s Sebi (in sve celo naredili dva zaporedna vzpona), potem pa do prejšnjega tedna nič več. Potem pa sem na TF videla razpis za kolesarski in tekaški vzpon na Pohorje. Pa sva se seveda prijavila in v torek spravila peš gor, da vidiva, če je breg še tako strm kot pozimi. Meni se je zdelo, da še bolj, saj sem skoraj crknila do vrha ;)) Nič hudega, v soboto bomo itak šli gor po Kordeku kjer je malo bolj položno in kaj bo bo.
Za soboto je bilo napovedan dež celi dan in zjutraj je res lilo, potem pa se je razjasnilo in izgovora, da ne bi šla, ni bilo več. Na štartu pa presenečenje: prijavljenih nas je bilo samo 6 tekačev in skoraj 100 kolesarjev! Zgleda so vsi ostali tekači šli na druge prireditve - v tem času jih je itak kot listja in trave.
Ker hribov, razen krajših klancev skorajda ne tečem, sem vedela, da bom morala vmes malo tudi hoditi in za cilj sem si postavila, da pridem gor v 1:15.
Takoj po štartu smo se tekači porazgubili med množico kolesarjev - edino Zvoneta sem imela ves čas na vidiku. Kmalu sem ugotovila, da skoraj nič nisem počasnejša, če strmejše dele prehodim, kot pa, če počasi tečem. Že po ravnem imam bolj slab občutek za razdaljo, v hrib pa sploh ne. Po 45 minutah vprašam kolesarja, ki me je ravno dohitel, koliko je prevozil do zdaj in mi pove da 5,5 km. Kaj?!?! Če bom tako nadaljevala bom rabila do cilja uro in pol. Nič, konec lenarjenja, bo treba malo več tečt. Hvala bogu je tudi klanec postal malo bolj položen in mi je kar šlo. Potem pa naenkrat, ravno ko sem hodila, zaslišim: "Ne mi zabušavat!" Ivo! Ko mi je povedal, da je do cilja samo še malo (čeprav ni bilo tako malo ;)), se dobila malo poleta in sva skupaj odtekla do cilja. 1:11:40! Ni slabo, bi pa lahko bilo precej boljše. Sploh, če upoštevam, da sem imela še dovolj energije za ciljni šprint in nisem izdihnila poleg.
Takole pa je zgledalo tekaško omizje po podelitvi pokalov in medalj po kategorijah:

Od šestih tekačev, smo bili štirje edini v naši starostni kategoriji in smo tako pobrali 5 pokalov za prvo mesto in eno medaljo za drugo mesto.
Če pogledam rezultate, pa tekači v primerjavi s kolesarji sploh nismo bili tako počasni. Še meni, ki sem bila zadnja, je uspelo prehiteti 11 kolesarjev, Ivo, ki pa je bil prvi (in je v cilj prišel dobrih 19 minut pred mano) pa jih je prehitel kar 37!
Naslednje leto bo tekaška udeležba sigurno boljša in bo motivacija tudi malo večja, tako da se bom tudi morala malo bolj potruditi. Ampak bova morala začeti malo več trenirati tudi daljše klance ;)

3. Zimski pokal peš na Pohorje

Čez celo zimo. V suhem, v dežju, po snegu, blatu, malo mešanem. Vsako nedeljo dopoldan, 13. tednov zapored. Ne udeležujem se ravno dosti tekem, ampak tale pokal pa definitivno sodi med najboljše organizirane tekme pri nas. Zahvala gre organizatorjem, sponzorjem in vsem prostovoljcem, ki sodelujejo. Pa tudi vsem udeležencem za odlično družbo.
Takole smo ga pa zaključili prejšnjo nedeljov piceriji Tota Pizza.

Vir

Hvala vam! Se vidimo spet naslednje leto!

Športni vikend

V soboto zjutraj sve se z Živo lepo najedle, poslale Ivota domov, da se malo uči (pa vmes malo skoči še na Roglo, seveda ;)), midve pa v avto in v MS na obisk k dediju in babici. Ker sem med tednom prešpricala dolgi tek, je bila to tudi dobra prilika, da nadoknadim zamujeno. Dedi je namreč zakon in ko je na sceni, Živa ne rabi več mame - dedi jo namreč večino časa nosi, ustreže veliki večini njenih želj, jo tu in tam podkupi s koščom čokolade ali keksom, ter pelje gledat kure.
V Prekmurju sem do zdaj dolge teke vedno tekla na relaciji MS - Odranci, tokrat pa sem izbrala čisto novo. Malo zato, ker je že v MS kar precej pihalo in na odprti prekmurski ravnici zna biti veter še bolj nadležen, malo pa zaradi spremembe okolja.

MapMyRun

Ker je moj nosač pijače ostal doma in ker ob poti ni skoraj nobene trgovine - ena je na Tišini, pa dve v Radencih, kar pa je za tako razdaljo premalo - mi ni ostalo drugega kot, da si sama nosim pijačo. Pas s štirimi flaškami se je izkazal za kar dobro rešitev. Zadeva skoraj nič ne skače okoli pasu, edino počasi se premika od leve proti desni, kar pa tudi ni preveč moteče. Ima pa še dva žepka z zadrgo kamor se da natlačiti kar nekaj gelov ter še dva majhna žepka na ježka kamor lahko natlačiš na primer robčke. V glavnem kar uporabna zadeva.

Proga se je izkazala za super. Na prekmurski strani dajo vasi kar dobro zavetje pred vetrom, pa tudi prometa ni skoraj nič. Ob glavni cesti je povsod širok pločnik/kolesarska steza, na prleški strani pa med vasmi traktorska cesta, skozi vasi pa tudi tukaj širok pločnik s kolesarko stezo. Od Vučje vasi nazaj čez Muro do Kroga je malo makadamske poljske poti, ki pa tudi v tem času ni bila blatna. Za naslednjič moram pogledati le variante kako bi jo podaljšala za par kilometrov.

V nedeljo dopoldan pa zimska stalnica - zimski pokal Peš na Pohorje, tokrat zadnjič v tej sezoni. Sobotni dolgi tek sicer ni pusti nobenih bolečih nog, čisto sveže pa tudi niso bile. Tako sem lepo počasi štartala in se do stmine lepo ogrela, potem pa začela s prehitevanjem. Čas ni bil omembe vreden, sem pa proti vrhu že kar fajn sopihala.

Foto by Maks

Dereze so tudi tokrat bile dobra izbira, saj je bilo na progi vse od blata, ledu, snega do zamrznjene zemlje.

Foto by Alja

Za konec pa sve s Sebi izkoristile še nagrado, ki sva jo za Valentinovo dobila na portalu www.pohorje.org in se tri ure razvajale v savni. Uh, je pasalo!

Mamin športni dan

Živa je kot ponavadi nedeljo preživela z atijem, Ivo se je odpravil v Logarsko dolino na tekmo v teku na smučeh, jaz pa sem ostala sama doma. Lahko bi se dolgočasila, lahko bi prebrala kakšno knjigo, pa tudi stanovanju ne bi škodila manjša generalka. Lahko bi, ampak sem boljše izkoristila prosti čas. Najprej sem šla na Zimsko ligo sprobat nove dereze. Glede drsenja so se odlično izkazale, saj mi ni drselo niti pri spustu nazaj v dolino, tehta pa vsaka ene pol kile tako, da je kar težko tečti z njimi.

Po analizi v La Cantini in "Pogrej in pojej" kosilu pa sem se odpravila še na Areh. Za tek na smučeh je potrebno izkoristiti vsako priliko, saj je med tednom itak to malce težje izvedljivo.

No, za konec sem vseeno posesala in pobrisala tla v stanovanju. Okna pa bodo še malo ostala umazana - itak je premrzlo, da bi se jih dalo očistiti.

Sredino popoldne na Pohorju

V Mariboru oblačno, na Arehu pa sonce.

Po kar nekaj urah vadbe po štadionu na Rogli je prišel čas, da sprobam prave tekaške proge. V nedeljo sem za konec tudi na Rogli pretekla najkrajšo progo, ampak tamkajšnje proge niso najbolj primerne za začetnika - ravnega ni skoraj nič in se ali mučiš v klanec ali pa na spustu moliš boga, da se ne raztreščiš ;)
Na Arehu pa je druga zgodba. Osrednji del 2,6 km proge je bolj ali manj raven in sem lahko utrjevala svoje znanje.

Po dobri uri vožnje gor in dol, sem postala prav ponosna na sebe kako dobro mi gre in sem hotela pokazati Ivotu kako dobro obvladam. Potem pa rahlo razočaranje - palice zapikujem preveč na široko, pa noge mam preveč narazen, pa premalo časa drsim, ... Pa sva še malo povadila tehniko.
Da se bom vozila tako kot treba, pa bo potrebno še kar nekaj vaje in potrpljenja.

Za konec pa sva se šla še malo razvajat v savno v hotelu Bellevue. Bila sva prijetno presenečena nad urejenostjo in prijaznostjo osebja pa tudi cena je precej nizka. Škoda edino, da nimajo infra savne in bazenčka z mrzlo vodo. Imajo pa tunel presenečenja, ki je rabno tako "šokanten" kot bazenček ;)

Novo leto, novi rekordi

Foto by Alja

Prva nedelja v letu 2010. 6 teden 3. Zimskega pokala Peš na Pohorje. Rekordno število udeležencev (207), nov rekord proge (25:31) in seveda najina nova osebna rekorda: 32:12 (Ivo) in 43:45 (jaz). Krožni trening en dan prej seveda ni bil najbolj pametna izbira - so me pekle stegenske mišice celi čas vzpona - ampak j.. ga enkrat je treba začeti.

Dan za rekorde

5. teden Zimskega pokala Peš na Pohorje. Zadnja nedelja v letu 2009.
Meni je uspelo izboljšati lanski rekordni čas 49:11 na 46:38 :)

Vir

Ivo pa je prišel do vrha v fenomenalnem času 34:29. Bravo!

Vir

Za nameček pa so ga izžrebali za pico. In potem pravi, da nima sreče :D

Zimska liga v zimskih razmerah

Kljub mrazu je bilo nekaterim vroče.

Udeležencev je čedalje več, tudi žensk. Konkurenca bo letos huda.


Za po snegu so najine Inov-8ke (moje 320 in Ivotove 305ke) še kar vredu, po ledu pa z njimi kar drsi. Bova videla kako bo šlo z derezami.

Če nič drugega se bo lažje spustiti nazaj v dolino.

Zimska liga na Pohorje - prvič

Zima je skoraj pred vrati in ponovno bomo nekateri nedelje preživeli na Pohorju. Kot ponavadi je bila udeležba množična - tokrat nas je bilo celo 148 - med največjimi navdušenci pa seveda ostaja Žiža, ki je morala s svojo "mami" mahniti malo pred nami v hrib, da ne bi s svojim lajanjem nekaterim preveč kravžlala živčkov ;)

Ostali smo kot ponavadi z manjšo zamudo skupno mahnili do korita pod fisko, kjer je bil drugi skupni štart.
Po fiski so eni skoraj spustili dušo, drugim pa je kljub enemu tekaškemu treningu zgodaj zjutraj, šlo zelo dobro.

Jaz pa sem bila kar vesela, da so cilj prestavili pod zgornjo postajo nove vzpenjače, saj so bile moje noge še kar zmatrane od sobotnega teka po Pohorju.

Naslednjo nedeljo pa spet!

Pohorski gozdni tek

Kljub slabi vremenski napovedi, je bilo vreme odlično družba pa še boljša. Na žalost se klanci od lani niso nič kaj zravnali, mi pa jih je bilo dosti lažje pretečti kot lani - zgleda tudi intervali po ravnici nekaj koristijo. Letos je bila konkurenca precej hujša kot lani in sem kljub precej boljšemu času - letos 40:37, lani pa 47:39 - dosegla eno mesto slabšo uvrstitev v kategoriji. Letos pa mi tudi ni uspelo prehiteti gospe Lojzke, ki je en dan prej postala svetovna veteranska prvakinja v gorskem teku v skupini F70! Kapo dol!

"Konkurenca" pred štartom - ne vem od kod Sebi ideja, da jo bom čakala v cilju :o :)))

Tak kot smo se mučili v prvi klanec navzgor, je še bolj letelo navzdol

Malo martinčkanja na malici in čakanju na podelitev

Prvih pet v kategoriji B

Po razglasitvi rezultatov in podelitvi pokalov in priznanj je sledilo še žrebanje nagrad za vse udeležence. Lani sem dobila fleksšajbo in pleskarski čopič, letos pa visečo mrežo :)
Odlična je bila tudi analiza na koncu s sladkim in borovničkami ;) Hvala vsem za super lepo nedeljo! Upam, da kmalu ponovimo!

P.S.
Avtorica prvih dveh in zadnje slike je Alja, tretje pa ZdravkoC. Hvala obema!

Pogrešam(o) Zimsko ligo na Pohorje

V 13. tednih kolikor je trajala Zimska liga na Pohorje, se človek hitro navadi, da je nedelja dopoldan rezervirana za švicanje v ta prelepi hrib. Še posebej, če je stvar dobro organizirana - ni štartnine, je pa dobra družba, topel čaj, posladek in lepa misel na vrhu, pa še kakšno pico lahko dobiš za nagrado. Edini minus je vsakokratni zapozneli štart zaradi čakanja "zvezd". Pa tudi to se jim oprosti, saj smo ta čas še malo čvekali. Teh trinajst tednov je minilo kot bi mignil, navada pa je ostala in tako smo se danes babe v okleščeni zasedbi (Sebi, Žiža in jaz, Barbi pa je opravičeno manjkala - smo te pogrešale ;)) spet odpravile po progi Zimskega pokala. Danes je bil tempo malo počasnejši - Sebi je testirala koleno, mene pa so bolele noge od včerajšnjega dolgega teka - zato pa so malo bolj trpeli jeziki in štiri urce kar smo jih porabile za do transformatorja in nazaj, so minile kot bi mignil. Sebi in Žiža, hvala za lepo preživen dan! Bi bilo res škoda ne izkoristiti tako lep dan kot je bil danes!

Nedeljsko švicanje na Pohorju

Kot že sedem nedelj do zdaj, je bil danes na sporedu 2. Zimski pokal Peš na Pohorje. Včeraj zvečer je bilo najprej na sporedu iskanje Inovk in rokavic, danes zjutraj pa še palic. Običajno jih pustim kar v prtljažniku avtomobila, med tednom pa sem ga malo pospravljala in sem pozabila kam sem jih pospravila. Do zdaj sem imela vedno oblečeno kratko švic majico, tekaško majico in še hoodie, pa še zimsko tekaško jakno čez. Kar precej obleke, ne? Ta teden sem pozabila oprati hoodie, pa sem namesto njega oblekla flis pulover. Kot da je največja zima, ne pa par stopinj več kot prejšnji teden. Medtem ko smo babe čvekale pred štartom in smo kot običajno čakali, da se pojavijo "zvezde", mi je bilo prijetno toplo. Nekateri udeleženci pokala so zgleda vredni več, ker vsak teden zamudijo 10 minut in se pripeljejo z avtom direkt na štart, mi pa jih pridno čakamo in zmrzujemo. Grrr ...

Vir: ZdravkoC

Že par minut po štartu pa me je postalo ful vroče. Kapo sem pospravila v žep in švic je lil z mene skoraj tako kot včeraj na spinning maratonu. Do vrha sem skoraj crknila. Ampak glede na to, da mi je proti pričakovanju šlo kar vredu, nisem hotela zgubljati časa s slačenjem jakne. Pa še Sašo je bil malo pred mano in ga je bilo treba prehiteti ;)

Vir: ZdravkoC

Glede na razmere (ledeno na srednjem delu in globok sneg z visokimi stopnicami na zanji strmini) je moj današnji čas (51:22) še kar. Naslednjič ostane jakna doma (razen, če bo pod -10 stopinj C), flis bo pa zavezan okoli pasu. Pa da vidimo kako mi bo šlo, ko mi bo malo bolj mrzlo ;)

Danes je bil en super dan!

Lepo sem se naspala - Živa tudi, saj se je zbudila samo enkrat - v Gradiški in Mariboru je bila megla, pod Pohorjem pa sonce. Z Barbi sve se sparkirale ena zraven druge, predale rukzake Inotu, ki nam jih je odpeljal do Belvija, in poiskale še Sebi. Pred štartom smo malo poklepetali še s preostalimi nedeljskimi sotrpini in s klasično zamudo (zgleda, da so nekateri udeleženci vredni več, saj jih vsakokrat čakamo) mahnili po pohorski strmini proti Belviju. Že med tednom so na tekaškem forumu pisali, da so razmere slabe, ampak si nisem mislila, da bo takšno mučenje. Do četrtka v Prekmurju sploh ni bilo snega, potem pa ga je nametalo bolj za vzorec in s temperaturami, ki so trenutno (+6 stopinj) in toplim vetrom, ga do jutra itak ne bo več. Sneg je bil kot pesek. Na vsakem koraku je zdrsavalo, stopnic skoraj ni bilo, pa še gaz po strmmini je bila narejena z dolgimi koraki. Pa še Barbi mi je do zadnje strmine dihala za ovratnik. Dober način, da daš vse od sebe, ker drugače bi šla s penzionističnim tempom. Se vsaj enkrat tedensko pošteno namučim. Moj čas danes ni ravno za hvalit - 56 minut pa še nekaj. Če bi bila malo hitrejša, bi vsaj dobila še Knoppers. No, pa nas je Barbi pocartala z arašidovimi čokoladicami. Božansko! Ko smo se tako okrepčali, pa smo štiri babe (jaz, Sebi, Barbi in Žiža) in Inot mahnili še na sprehod proti Arehu. Dobra družba in lepo vreme - kaj bi si drugega še človek želel. Upam, da še kdaj ponovimo. Po možnosti v bližnji prihodnosti ;)