5. Peš na Pohorje

Namesto nedeljskega dolgega teka, sem se šla raje mučit v breg. Od zime sem bila na Pohorju samo dvakrat in temu primerno je bilo tudi mučenje. Prva moja napaka je bila, da sem pustila palice doma. Sem mislila, da bom brez njih lažje tekla. Sem pa pozabila, da po progi, kjer poteka tale tekma itak ni kaj dosti prilik za tek, no vsaj za mene, in sem palice na strmini kar pogrešala. Podobno kot na zimskem pokalu, je tudi tu štart kar krepko zamujal. Ampak tokrat ne zaradi čakanja na nekatere tekmovalce, temveč zaradi poimenskega klicanja vseh tekmovalcev. Preden pa je organizator naštel imena in priimke vseh, pa je minilo več kot dvajset minut. Sicer smo se ta čas lepo gužvali in ni bilo preveč mrzlo, sem se pa tačas kar lepo ohladila.
Za razliko od Zimskega pokala, kjer proga najprej poteka po cesti, smo tule, kar takoj zavili na Čopko in zagrizli v breg. Vmes se je na odsekih malo zravnalo in se je dalo tečti, vendar pa sem večino proge prehodila. Do vrha sem potrebovala dobrih 43 minut, kar niti ni tako slabo. Bom vidla kako mi bo šlo letos na Zimskem pokalu. Prva tekma bo že čez dva tedna. Jo bom pa morala zaradi polovičke v Palmanovi na žalost prešpricati.

Maks, hvala za fotke!