sreda, 30. junij 2010

Junijska inventura

Junij je bil kar se rekreacije tiče kar precej naporen.
Uspelo mi je preteči največ kilometrov (208,3 km) od kar se je pred dvema letoma rodila Živa, pa tudi pri treningih za moč sem bila pridna. Mogoče celo preveč, saj mi je kljub temu, da nisem utrujena in nimam večjega muskelfibra, padla odpornost in moje ustnice spet krasi herpes. Sicer ni tako gromozanski kot decembra lani, ampak vseeno je znak, da mogoče malo pretiravam. Pa zadnja dva dni imam že manjše težave s spanjem, kar pa po eni strani tudi ni slabo, saj mi vsaj uspeva brati knjigo. Se pa vaje za moč obrestujejo, saj težav s piriformisom nimam, pa tudi na tehtnici se pozna.
Da se ne bom skurila, bom v juliju prenehala z dvema treningoma na dan in se bolj osredotočila na prehrano, ki je moj večji problem. Vaje za moč oziroma krožni treningi pa bodo seveda ostali, bo pa režim treningov malce drugačen, ampak o tem več kasneje.

torek, 29. junij 2010

Adijo pleničke - še nekaj časa ne

Medtem, ko nekateri Živini vrstniki že nekaj tednov skačejo naokoli brez pleničk, jih mi še veselo uporabljamo in podpiramo Pampersovo in Unicefovo akcijo "1 pakiranje = 1 cepivo, ki reši življenje". Ampak glede na to kako zgleda zadnje dni pa bomo mogoče v kratkem tudi mi brez pleničk.
Že pred nekaj meseci smo začeli uporabljati kahlico - je kar težko spraviti pokakano pleničko z otroka, ki ne more biti sekundo pri miru, plus verjetno ni potrebno napisati, da to ni najbolj dišeča zadeva. Potem sem se naveličala praznjenja in pranja kahljice, pa sem kupila nastavek za WC. Potegneš vodo in je opravljeno.
Uganiti kdaj bo treba kakat nikoli ni bil problem, saj ima dokaj redno uro, pa še opazi se, ko se spravi k stvari. Potem pa hitro "A greš kakat na WC?" in že smo šibali v kopalnico. Včasih se je malo upirala, zdaj pa ji je prav zabavno, ker hodi na WC kot velika punca.

Če se je treba malo bolj skoncentrirati in ne želi, da jo kdo pri tem gleda, se pokrije z brisačo čez glavo :D

Zdaj pa smo začeli še z lulanjem na WC. Čez dan ima pleničko, zvečer po kopanju pa je brez. Po lastni želji - je kar sama ugotovila kako je lepo, če te nič ne ovira. Potem pa jaz nonstop sprašujem "Živa, a boš lulala?" saj sama skoraj nikoli ne pove, da bi šla. Zgleda se preveč dogaja, da bi bila pozorna na to, saj ko se spravi v posteljo (s sveže namontrano pleničko seveda) in ji ni najbolj za spanje takoj začne z "Živa gre kakat!" ali pa "Živa bo lulala!". Seveda takoj letimo na WC in že je akcija.
Včeraj pa sem se spomnila kako vsem rada razkazuje štemple, ki jih dobi pri zdravnici in govori "Glej kaj ma Živa!". Pa sem ji obljubila, da ji bom narisala štempla, če bo povedala, da gre lulat. Na koncu je Pikapoko na roko narisala tudi ona.

Bo pa definitivno treba iti v nabavo prave štempiljke, da ne bove obe popisani s kulico ;)

torek, 15. junij 2010

Švicanje v dnevni sobi

Zdaj že slabe tri mesece vsaj dvakrat tedensko delam trening za moč. Najlažje (psihično) mi je, če imam DVD in po njem delam vaje. Začela sem z Jillian Michael's 30 day shred. En trening traja slabe pol ure (vključno z ogrevanjem in raztezanjem na koncu), ampak v tem času se lahko kar dobro našvicaš. Potem sem se malo naveličala in sem vmes dodala vadbo po njenem najnovejšem DVDju No more trouble zones. Tukaj je precej manj skakanja in traja malo dlje (slaba ura), so pa tudi vaje precej bolj zahtevne, in kot tudi v prejšnjem vmes ni skoraj nič pavze in posledično teče švic v potokih.
Včasih pa zaradi spleta okoliščin (beri: se Živa prezgodaj zbudi) ne morem vaditi po DVDju (ker pač gledave Nodija ali kakšno drugo risanko). Takrat naredim krožni trening, ki vključuje samo vaje z lastno težo. Takšen trening ima več prednosti: ne potrebujem uteži, ki bi mi jih Živa vmes odnašala in demonstrirala kako se telovadi, potrebujem samo dobre pol ure časa in v tem času se Živa ne naveliča gledati risanke. Je pa teh pol ure zelo dobro izkoriščenih, saj med posameznimi vajami ni nič počivanja.
Krožni trening si lahko sestavi vsak sam, se pa tudi na internetu (npr. na YouTube-u je ogromno filmčkov s treningi) najde ogromno treningov - z utežmi, z lastno težo, krožnih, ... v glavnem vse kar ti srce poželi. Sama sem na YouTube-u našla enega za katerega potrebujemo 2 krat 2 metra prostora, telovadno podlogo in dobre pol ure časa.

Gre pa takole. Začnemo s 50 jumping jacki.

Nadaljujemo z desetimi split squat jumpi. Na sliki je prikazan split squat oziroma statični izpadni korak.
Z levo nogo stopimo naprej, pokleknemo in iz spodnjega položaja skočimo. Ponovimo 10 krat, nato pa zamenjamo nogo. Rezultat: stegenska mišica peče kot hudič!

Sledi 30 sklec. Za mene, ki sem bolj švoh in ne naredim niti dveh normalnih sklec, bolj izi varianta - na kolenih. Ni pa tudi 30 takih mačji kašelj ;)

Naslednja vaja je 50 počepov. Roke lahko držimo spredaj ali pa jih damo za vrat.

Sledi push to plank. Začnemo v poziciji plank - na komolcih kot je prikazano na spodnji sliki - in se najprej z desno roko dvignemo v položaj plank na dlaneh. Ponovimo 1o krat, nato pa zamenjamo roko s katero začnemo dvig.
Pri tej vaji jaz komaj zdržim do konca. Ne samo, da moraš imeti močne roke, da se dvigneš - dela celo telo, saj mora trup celi čas vaje ostati vzravnan.

Takoj za tem sledi bulgarian split squat. Ker nimam klopce, dam nogo kar na kavč. Z vsako nogo ponovimo 15 krat.

Sledi 30 sekundni stranski plank na vsaki strani. Čeprav se 30 sekund sliši malo, se vleče kot jara kača.

Za konec pa še malo tečemo na mestu. Kolena dvigujemo visoko, vsako nogo 50 krat.

Počivamo 1 minuto in vse skupaj ponovimo še dvakrat ter zaključimo z raztezanjem. Prešvicanost in utrujenost je po tem treningu zagotovljena!

ponedeljek, 14. junij 2010

Žurka

Več slik pa je tukaj.

sobota, 12. junij 2010

Vse najboljše ljubica!

Ne morem verjeti, da je iz take majhne štručke ...


... v dveh letih zrasla taka velika punca!


Vse najboljše za tvoj rojstni dan,
veš da rada te imam,
srečne in vesele dni,
naj te spremljajo vse dni!

petek, 11. junij 2010

ponedeljek, 7. junij 2010

Iz Rogle v Maribor - peš!

Že kar nekaj let sem spravljala, da bi se prijavila na Tek čez Pohorje, ampak mi do zdaj nikoli ni uspelo. Najprej nisem imela primerne obutve - Skylonke so super za po asfaltu, za po gozdnih poteh pa ravno niso primerne. Potem je bilo napovedano slabo vreme. To, da dežuje celi teden pred tekom je itak že povsem normalno. Potem se bila vmes noseča. Lani pa smo tisti vikend šli na morje. Letos pa imam primerno obutev, dedi in babica sta se javila, da bosta pazila na Živo, pa volje in nekaj kondicije tudi imam. Malo so me prestrašile zgodbe udeležencev iz prejšnjih let o zgubljanju po Pohorskih gozdovih. Potem pa se je uspelo zgubiti tudi Spartathlon teamu na trening teku iz Rogle v Maribor kljub temu, da so imeli pot naloženo na Garminu. Joj, kako se ne bi zgubila tudi jaz, ki imam res slab občutek za orientacijo, Pohorja pa itak ne poznam. Pa sve se zmenile z Evo, da greve skupaj. Eva je šla skupaj s Spartathlon teamom in je vedela kje morave paziti, da ne zaideve.
Tudi letos vreme ni razočaralo - deževalo je celi teden pred tekom, ampak sobotno jutro pa je bilo obsijano s soncem. Idealno za tekaški izlet po Pohorju. Na štartu smo najprej izvedeli, da je Branka en dan prej dobro označila progo tako, da ne rabimo skrbeti, pa tudi okrepčevalnic naj bi bilo precej več kot prejšnja leta. Malo po osmi uri so štartali tekači na daljši varianti, mi pa smo si privoščili kavico pri Drašu in se potem z avtobusom odpravili na Roglo. Kot vsako leto prej, se je tudi tokrat izkazal avtobus in na polovici vzpona do Rogle skoraj zakuhal. Po krajšem postanku smo skoraj eno uro pred štartom prispeli na Roglo. Še zadnje priprave in že smo krenili proti Mariboru. Itak nas je bilo samo 22 in kmalu sve ostali z Evo sami. Ivo je štartal iz Maribora in po izračunih, bi se morali srečati nekje pri Pesku. Pa sve ga zagledali kakšen kilometer in pol od Peska. V pogovornem tempo sve nadaljevale pot proti Šumiku. Cesto je kmalu zamenjala pot skozi gozd in kljub spustu se ni dalo hitro tečti, saj je bilo potrebno ves čas gledati pod noge. Na Šumiku sve se okrepčale, potem pa je sledil vzpon do Areha. Malo sve tekle in več hodile. Malo pred Arehom pa se mi je zazdela pot nekam znana in kmalu sem ugotovila, da tečeve po smučarsko-tekaški progi. U, še malo pa bo okrepčevalnica na Arehu. Hvalabogu! Ni več tako daleč do konca! Dobri dve uri teka in hoje sta me kar zdelali. Hja, tek po terenu je precej bolj naporen od teka po cesti, kljub temu, da je tempo počasnejši. Volja do pogovora me je počasi minevala in Eva je kljub temu, da bi lahko šla naprej, ostala z mano (hvala ti!). Potem me je začelo še skrbeti kje za vraga hodi Ivo. Glede na to, da je precej hitrejši od naju, bi naju moral že zdavnaj dohiteti. On pa si je le privoščil malo daljši postanek, ko je zvedel, da so "zasledovalci" dobrih 20 minut za njim. Pri Stolpu naju je le dohitel in pri Belviju odhitel naprej. Čeprav je od Belvija do doline le dobrih 5 kilometrov spusta, pa je bil to najhujši del. Me je tako nabilo v prste, da so me boleli vsi nohti na nogah! Že nevemkolikokrat sem se spustila od Belvija navzdol, ampak tako grozno pa ni bilo še nikoli. Joj, se je Eva naposlušala mojega jamranja. Po 3 urah in 39 minutah sve končno prispele v cilj in vse muke so bile v trenutku pozabljene. Eva, hvala ti!
Potem pa je sledila analiza v super družbi pri Drašu, okronana z super tortico, ki jo je Inot kupil Sebi za njen najdaljši tek. Bravo Sebi, carica si!
Moj lubček je pa itak najboljši! Kljub temu, da se je zjutraj komaj spravil iz postelje in potem celo pot jamral kak mu danes za nič ni, pa da bo zadnji in podobne bedarije, je za 68 km dolgo pot iz Maribora do Peska in nazaj porabil 6 ur in 26 minut in prišel v cilj PRVI!
Glede na to, da je bil Večer eden izmed sponzorjev, pa si je tale tek zaslužil tudi en članek, ki si ga lahko preberete tukaj.