Ljubljanski maraton

Je končno za mano. Noge ne bolijo več, prehlad, ki me je mučil nekaj dni pred pa je ostal. Ni šlo tako kot sem planirala. Do konca avgusta je šlo večinoma po planu - tekaške treninge sem naredila vse, ostala dva pa sem večinoma spustila. Ne bom pisala zakaj, ker so konec koncev to samo izgovori. Lahko bi vstajala ob 5h zjutraj kot za tekaške treninge, ampak se mi je zdelo, da mi bo dodatna ura spanja bolj koristila. Potem so se pojavile težave s piriformisom zaradi katerih sem črtala intervale in zmanjšala hitrosti na tempo tekih. Potem pa še en teden pred LM, dopust na Malti in enotedenska tekaška abstinenca. Za konec pa me je dobil še prehlad. Po vsem tem bi bilo neumno pričakovati izboljšanje rezultata iz Ormoža (1:53:26), kaj šele podiranje osebnega rekorda iz Radenec leta 2007 (1:48:55).
Pa sem šla zaradi družbe, poleg tega pa je Inot ponudil prevoz. Zadnji trenutek sta se nama pridružili še Sebi in Žiža. Inot je bil tokrat v vlogi zajca za 3:45, kar bi v drugačnih okoliščinah bilo idealno za izboljšanje mojega rezultata iz Ormoža. Ampak sem se odločila, da grem s takim tempom, ki mi bo trenutno ustrezal. Samo, da pridem brez večjega mučenja v cilj.
V Ljubljani smo se najprej dobili z Urošom pred Maxijem - Uroš hvala ti za štartno številko in ostalo - srečali celi kup forumovcev, malo poklepetali in naredili eno gasilsko za spomin.

Vir

Sebi in Žiža sta mahnili na sprehod po Ljubljani, mi pa na štart.
Kljub temu, da je bilo prijavljenih več kot 7000 tekačev se mi ni zdelo, da bi bila taka strašanska gužva. Malo naprej je stal zajec za 4:00 in odločila sem se, da se ga bom na začetku držala, potem pa bom videla kako bo šlo. Po poku štartne pištole smo začeli s kombinacijo hoje in teka, sledilo je malce gužvanja po ovinkih, potem pa je steklo. Komaj sem se držala zajca za 4:00, potem pa vidim zakaj - ker smo ga žgali dosti hitreje. Coldrex je zgleda prijel in počutje je bilo čisto ok. Če bo šlo tako do konca, bo super.
Okrepčevalnice ob progi so bile dobro založene, navijači na progi so bili glasni in kilometri so hitro minevali. Na petnajstem kilometru srečam Zdravka, ki je tudi bil zajec za 3:45 in mi pove, da je Inot malo za njim. Torej mi gre kar dobro. Poskušam se držati Zdravka, ampak kmalu potegne naprej. Okoli osemnajstega kilometra me dohiti Inot in mi pove, da če bom šla tako naprej, da mi bo uspelo priti pod 1:53. To bi bilo več kot odlično!

Vir

Odločim se dati vse od sebe in mogoče mi bo uspelo izboljšati vsaj Ormoški čas. Množica glasnih navijačev ob progi mi da še dodatno energijo. Pojavi se znak 21 km. Še malo pa bo konec. Potem pa še en znak 21 km in nekaj sto metrov naprej še en. Kaj za vraga je zdaj to? Pozneje sem zvedela, da so bile to table za usmerjanje tekmovalcev na polovički v cilj.
Zagledam balon na ciljni črti in iztisnem še zadnje atome moči iz sebe. Končno konec! Zoki mi da high-five. Moj Polar pokaže 1:54:01. Super! Nisem izboljšala nobenega rezultata (razen poraznih 1:58:57 iz letošnjih Radenec), ampak je vseeno super!

Vir

V cilju srečam Sašota, Špelo in Uroša, ki je bil tokrat v vlogi fotografa in navijača. Malo poklepetamo, potem pa jo mahnem do avta kjer sta me čakali Sebi in Žiža. Med čakanjem na Inota, počvekamo ob skodelici kakava in vroče čokolade. Inot pove, da je bil na sekundo točen, ampak da je to njegovo zadnje zajčevanje, ker itak skoraj noben ni šel z njim. Joj, kak mi je žal, da se ga nisem držala od začetka :(( Ampak kot pravijo: po toči zvoniti je prepozno.
Za konec se odpravimo še na analizo v Portal in zaključimo lep dan v dobri družbi. Inot in Sebi, hvala vama za prevoz, kosilo, ... Super sta!

Vir

Danes me čaka en izi tekec, da pretegnem noge, potem pa s treningi naprej. Sladkih 6 in Palmanova me čakata!

Kdo koga bolj pogreša

In kako je bilo na Malti

Z eno besedo super!

Proti pričakovanju je polet minil dokaj hitro in brez večjih problemov. Čeprav majhni otroci nimajo svojega sedeža (saj tudi ne plačajo karte), smo dobili enega dodatnega (nazaj grede pa dva, ker je bilo bolj prazno letalo) in je bilo bolj udobno.



Hotel je postavljen na pečini in ima svojo peščeno plažo. Temperatura zraka je bila idealna (med 25 in 27 stopinj), vode pa prav prijetna (okoli 22 stopinj).




Medtem ko je bilo Živo avgusta težko spraviti iz vode, je bilo zdaj ravno obratno - veliko navdušenje, ko je videla morje ali bazen, potem pa ji v vodi ni bilo všeč. No, pa smo namesto tega zidali gradove v pesku (če si vklopil domišljijo na ful, drugače so bili to bolj kupi peska ;)) in se nastavljali soncu :)

En dan je poolboy Živi in Sari naredil psička iz balona.

Ampak, ko je ta "srečal" Živine zobke, je od njega ostalo ...

Ha ha ...

Poleg tega smo se še potepali po otoku ...


Zadnji večer pa smo preživeli v mestu Sliema. O hotelu raje ne bi - saj je bil kar ok, ampak če ga primerjaš z Golden Sands Resort pa ... Dobrega se človek hitro privadi ;))


Hvala Metka, Robi in Sara, da ste naju vzeli s sabo! :)

Draga Maja

Oprosti, da te puščave pri dedku in babici. V stanovanju ti nikoli ni bilo všeč. Preveč divje narave si, da bi lahko bila zaprta med štirimi stenami. Ko smo se preselili v hišo si odkrila življenje izven štirih sten in se popolnoma spremenila. Ko smo se preselile k dedku in babici pa še bolj. Postala si prava razcartanka, ki pa vseeno ljubi svobodo, lov na miške in ptiče. Rada imaš Živo in potrpežljivo prenašaš njene včasih ne preveč nežne izlive ljubezni.


Radi te imave in pogrešali te bove! Se vidimo kmalu!

Končno dopust

Samo še danes, potem pa 7 dni Malte v apartmaju hotela Golden Sands Resort. Ležanja na plaži ne bo kaj dosti, saj Živa in Sara nista kaj preveč navdušeni nad poležavanjem ;) Bomo pa malo odklopili od službe in vsakdanjika ter se potepali po Malti, čofotali v morju in bazenih, ... uživali na kvadrat :)

Na koncu se vse izteče kot je treba

Dober mesec nazaj sem pisala o Živi in vrtcu. Da povzamem na kratko: bila je katastrofa in sem jo izpisala. Enostavno ni šlo. Po dveh tednih je bilo v vrtcu vsak dan slabše, začela pa se je spreminjati tudi Živa. Iz veselega in odprtega otroka se je spremenila v cmero, ki se drži mame kot klop. Zadnji dan v vrtcu sem bila zraven tudi jaz in kar sem videla oziroma slišala, mi ni bilo najbolj všeč. Vem, da se dve vzgojiteljici ne moreta posvetiti vsakemu otroku posebej, ampak tudi ni nobene potrebe, da otroku, ki joče, ker pogreša mamo, ker mu je vse novo, neznano, ... nekdo neprestano govori, da je majhen razvajenček in da samo izsiljuje. Ali pa ga, ko joka, poči v voziček in ga gunca sem ter tja, namesto, da bi ga vzela v roke in tako poskušala potolažiti. Eh, škoda besed.
Mogoče bi vztrajala z vrtcem, če mi ne bi prijateljica povedala, da se njena varuška Nana, še ni preselila in da ima prosto mesto. Jupi! Tu pa je bila povsem druga zgodba. Res, da ima Nana manj otrok, ampak ima tudi povsem drugačen pristop uvajanja. Malo solz je seveda bilo na začetku - v primerjavi z vrtcem, bi lahko rekla, da sploh nič ;) Dobro se je ujela z ostalimi tremi otroci in se na veliko lupčkajo, ko kateri pride, gre ali pa kar tako vmes :)) Sicer še vedno malo je (v vrtcu sploh ni), ampak brez problema spi in je dobre volje, ko prideš po njo. Nana je zakon!