Iz Rogle v Maribor - peš!

Že kar nekaj let sem spravljala, da bi se prijavila na Tek čez Pohorje, ampak mi do zdaj nikoli ni uspelo. Najprej nisem imela primerne obutve - Skylonke so super za po asfaltu, za po gozdnih poteh pa ravno niso primerne. Potem je bilo napovedano slabo vreme. To, da dežuje celi teden pred tekom je itak že povsem normalno. Potem se bila vmes noseča. Lani pa smo tisti vikend šli na morje. Letos pa imam primerno obutev, dedi in babica sta se javila, da bosta pazila na Živo, pa volje in nekaj kondicije tudi imam. Malo so me prestrašile zgodbe udeležencev iz prejšnjih let o zgubljanju po Pohorskih gozdovih. Potem pa se je uspelo zgubiti tudi Spartathlon teamu na trening teku iz Rogle v Maribor kljub temu, da so imeli pot naloženo na Garminu. Joj, kako se ne bi zgubila tudi jaz, ki imam res slab občutek za orientacijo, Pohorja pa itak ne poznam. Pa sve se zmenile z Evo, da greve skupaj. Eva je šla skupaj s Spartathlon teamom in je vedela kje morave paziti, da ne zaideve.
Tudi letos vreme ni razočaralo - deževalo je celi teden pred tekom, ampak sobotno jutro pa je bilo obsijano s soncem. Idealno za tekaški izlet po Pohorju. Na štartu smo najprej izvedeli, da je Branka en dan prej dobro označila progo tako, da ne rabimo skrbeti, pa tudi okrepčevalnic naj bi bilo precej več kot prejšnja leta. Malo po osmi uri so štartali tekači na daljši varianti, mi pa smo si privoščili kavico pri Drašu in se potem z avtobusom odpravili na Roglo. Kot vsako leto prej, se je tudi tokrat izkazal avtobus in na polovici vzpona do Rogle skoraj zakuhal. Po krajšem postanku smo skoraj eno uro pred štartom prispeli na Roglo. Še zadnje priprave in že smo krenili proti Mariboru. Itak nas je bilo samo 22 in kmalu sve ostali z Evo sami. Ivo je štartal iz Maribora in po izračunih, bi se morali srečati nekje pri Pesku. Pa sve ga zagledali kakšen kilometer in pol od Peska. V pogovornem tempo sve nadaljevale pot proti Šumiku. Cesto je kmalu zamenjala pot skozi gozd in kljub spustu se ni dalo hitro tečti, saj je bilo potrebno ves čas gledati pod noge. Na Šumiku sve se okrepčale, potem pa je sledil vzpon do Areha. Malo sve tekle in več hodile. Malo pred Arehom pa se mi je zazdela pot nekam znana in kmalu sem ugotovila, da tečeve po smučarsko-tekaški progi. U, še malo pa bo okrepčevalnica na Arehu. Hvalabogu! Ni več tako daleč do konca! Dobri dve uri teka in hoje sta me kar zdelali. Hja, tek po terenu je precej bolj naporen od teka po cesti, kljub temu, da je tempo počasnejši. Volja do pogovora me je počasi minevala in Eva je kljub temu, da bi lahko šla naprej, ostala z mano (hvala ti!). Potem me je začelo še skrbeti kje za vraga hodi Ivo. Glede na to, da je precej hitrejši od naju, bi naju moral že zdavnaj dohiteti. On pa si je le privoščil malo daljši postanek, ko je zvedel, da so "zasledovalci" dobrih 20 minut za njim. Pri Stolpu naju je le dohitel in pri Belviju odhitel naprej. Čeprav je od Belvija do doline le dobrih 5 kilometrov spusta, pa je bil to najhujši del. Me je tako nabilo v prste, da so me boleli vsi nohti na nogah! Že nevemkolikokrat sem se spustila od Belvija navzdol, ampak tako grozno pa ni bilo še nikoli. Joj, se je Eva naposlušala mojega jamranja. Po 3 urah in 39 minutah sve končno prispele v cilj in vse muke so bile v trenutku pozabljene. Eva, hvala ti!
Potem pa je sledila analiza v super družbi pri Drašu, okronana z super tortico, ki jo je Inot kupil Sebi za njen najdaljši tek. Bravo Sebi, carica si!
Moj lubček je pa itak najboljši! Kljub temu, da se je zjutraj komaj spravil iz postelje in potem celo pot jamral kak mu danes za nič ni, pa da bo zadnji in podobne bedarije, je za 68 km dolgo pot iz Maribora do Peska in nazaj porabil 6 ur in 26 minut in prišel v cilj PRVI!
Glede na to, da je bil Večer eden izmed sponzorjev, pa si je tale tek zaslužil tudi en članek, ki si ga lahko preberete tukaj.