Vse se je začelo že v petek popoldan oziroma v sredo. Najprej je v sredo popoldan bruhala Živa, potem pa v petek še jaz. Ne vem, če sve kaj takšnega pojedle ali pa je bil kakšen trebušni virus, ki kroži naokoli. Že popoldan mi ni bilo najboljše, potem pa sve z Živo pekle kekse in kombinacija še toplih keksev in kozarca domačega jabolčnika na vrh, je popolnoma zaštekalo moj želodec. Sledilo je objemanje WCja. Živa se je čisto prestrašila, ker je bila mami tak boga kot ona par dni nazaj. Zvečer sem jo komaj spravila v posteljo, potem pa komaj odšibala do WCja. Še ena runda. Mučno, ampak v želodcu je bilo potem malo boljše. V soboto nisem imela nobenega apetita. Jedla sem, ker je bila v nedeljo na sporedu Palmanova. Tole sva planirala celo leto. Ne bom ostala doma, ker se trenutno ne počutim najboljše. Bo jutri sigurno boljše. Pa je bilo. Že zjutraj sem se zbudila lačna. Ivo je prišel direkt iz nočne, odremal slabo urico, in že sva se napakirala v avto pa gasa v Palmanovo. Ob 6h sem pojedla sendvič s piščančjimi prsmi in sirnim namazom, a kaj ko mi je že pred 8mo spet krulilo v želodcu. Pa sem pojedla še sendvič, ki je bil namenjen za po poti domov. Velika napaka! Ta je bil še s sirom in želodec mi je spet šteknil. Ok, še 2 uri do štarta in mogoče mi ga bo uspelo prebaviti. Pa mi ga ni. Obležal je v želodcu kot kamen. Sledilo je spahovanje na kvadrat. Ivo je samo čakal kdaj bom rekla, da grem bruhat. Pa ni in ni šlo. Potem sva malo spustila tempo in je bilo malce boljše. Od 10 km naprej sem samo premišljevala, če naj odstopim ali potrpim do konca. Bi odstopila takoj, če ne bi potem morala hoditi do cilja. Tako bi moje muke trajale še dvakrat dlje! Rajši še malo stisnem zobe in bo prej konec. Potem naju je kakšnih 5 km do cilja dohitel še zajec za 1:50. Če bi bil vsaj tiho in tekel. Ampak ne. Konstantno se je drl in spodbujal vse naokoli. Mene pa živciral sto na uro. Itak mi je že vsaka stvar šla na živce. Pogled na ciljni balon je bil nekaj najlepšega kar sem kadarkoli vidla. Koliko je kazala ura, me ni niti zanimalo. Glavno, da je bilo konec mojih muk!
Je pa bila tole dobra lekcija za naprej:
1. Rajši naredi dva manjša sendviča kot enega velikega. Sploh, če imaš oči bolj lačne kot zmore tvoj želodec. Boljše tečti malo lačen, kot pa s kamnom v želodcu.
2. Če se ne počutiš najboljše, raje ostani doma in počivaj. Tekem je itak na stotine in če spustiš eno ne bo konec sveta.
Hvala lubček za vso tvojo podporo! Da si me kljub neprespani noči vozil do Palmanove in nazaj in celo pot prenašal moje jamranje!
Bravo.
OdgovoriIzbrišiNa napakah se učimo, saj veš kaj mislim!
Na koncu pa si lepo zaključila. Gremo naprej!
HMMMMM, saj ne vem kaj naj rečem.
OdgovoriIzbrišiKATASTROFA LETA?! Veš kaj bi bla katastrofa, da bi na polovici ugotovila, da nisi sposobna pretečet 21 km po vseh treningih. To pa, da se raj odločiš na polovici odlaufat do konca, da je zadeve čom prej fertik je pa po moje mogoč kaj druga ko katastrofa, se ti ne zdi.
Čau, Tatjana!
OdgovoriIzbrišiVidim, da sva imele zelo podobne probleme včeraj... Sam, da so meni živci ponagajali in nisem bila kokretno na wcju dva dni... in potem se je na 10km odloč vse it iz mene. Sem trmasto se odpovedovala vsakemu grmu ob poti, pa tudi Matej ni bil glih za to, da bi me pustu zavit iz ceste. Ne morem ti povedat, kolk sem trpela...vsak korak je bil stimulacija za možgane, da me ustavijo, potem mi je pa itak tud slabo ratal...skratka...sem sem odločla, da ni druge, kot da sem čimprej na cilju... in sem tekla, kot da me lovi hudič:)
Da ti ne razlagam, kakšno olajšanje je bilo par minut po cilju:)... sem pa potem še cel dan dežurala na wc-ju, ni to hec... na koncu sem se že precej zasekirala, ker sem prešaltala že celo na kri.
Kako hudo je bilo pa med tekom ...full ...stvari, v katerih sem tekla, pustila v košu pod tušem v Palmanovi...
Včasih ne gre, včasih pa zato še bolj gre...sam ni pravila, enkrat rata enmu, drugič drugmu...
Ti si letos dosegla že fenomenalen čas, tako da si lahko zadovoljna in prav nobena katastrofa ni, če PRETEČEŠ 21km...halo...vpraši kirga kol na cesti:).
Uroš, res je! Gremo naprej! Kar nas ne ubije, nas utrdi! ;)
OdgovoriIzbrišiLubček, katastrofa je tudi, da bi se lahko imela precej lepše, ne pa da si moral celi čas poslušati moje jamranje.
Darja, tole tvoje je pa bilo tudi pravo sranje. Dobesedno. Takih težav še nisem imela, pa upam, da tudi ne bom. Si niti ne predstavljam kako hudo ti je moralo biti. Kako bi ti šele letela, če bi ne imela težav. Kapo dol, da si zdržala! Razultat pa je bil na koncu vseeno fenomenalen! Bravo!