Pogrešam(o) Zimsko ligo na Pohorje

V 13. tednih kolikor je trajala Zimska liga na Pohorje, se človek hitro navadi, da je nedelja dopoldan rezervirana za švicanje v ta prelepi hrib. Še posebej, če je stvar dobro organizirana - ni štartnine, je pa dobra družba, topel čaj, posladek in lepa misel na vrhu, pa še kakšno pico lahko dobiš za nagrado. Edini minus je vsakokratni zapozneli štart zaradi čakanja "zvezd". Pa tudi to se jim oprosti, saj smo ta čas še malo čvekali. Teh trinajst tednov je minilo kot bi mignil, navada pa je ostala in tako smo se danes babe v okleščeni zasedbi (Sebi, Žiža in jaz, Barbi pa je opravičeno manjkala - smo te pogrešale ;)) spet odpravile po progi Zimskega pokala. Danes je bil tempo malo počasnejši - Sebi je testirala koleno, mene pa so bolele noge od včerajšnjega dolgega teka - zato pa so malo bolj trpeli jeziki in štiri urce kar smo jih porabile za do transformatorja in nazaj, so minile kot bi mignil. Sebi in Žiža, hvala za lepo preživen dan! Bi bilo res škoda ne izkoristiti tako lep dan kot je bil danes!