Moja tekaška depresija zgleda majo pojenjuje. Malo je majkalo, da danes ne bi šla tečt - dedek, ki se je javil za varuško, ko grem tečt je zamujal iz službe za dobro uro, pa še sestra je prišla s Saro - ampak sem se vseeno spravila ven. Drugače, bi me itak celo popoldne vest pekla, ker sem lenoba lena. Termometer je kazal +11 stopinj, ampak zunaj je bilo sivo in temno kot, da se bo vsak čas vlilo. Ampak pogled v gozdiček ob Muri pa mi je polepšal dan - kamorkoli pogledaš, vse belo od zvončkov.
Poleg tega pa sem ugotovila, da iti tečt popoldan sploh ni tako slabo - če seveda prej malo pazim kaj jem, da potem celo pot ne klejem zakaj sem jedla to in ono, ker mi je obležalo v želodcu - ker imam precej več energije kot zjutraj. S praznim želodcem oziroma eno kavo ne gre preveč hitro. No, saj tudi zdaj ne gre, ampak vlečem kot megla se pa tudi ne.
Ko pa sem prišla domov pa me je čakalo tole:
Zgleda me ni noben pogrešal. Smrk.
na ta 2. sliki bi pa skoraj samega sebe prepoznal, hehe. po načinu "dela" sva si s tvojim očetom precej blizu. ;)
OdgovoriIzbrišilp,
Leon
Bodi vesela, da spoh lahko tečeš... Ne veš kaj imaš dokler tega (začasno) ne zgubiš - ali kako gre že tista stara misel?
OdgovoriIzbrišikakšna luštna fotka!! a ne, da zjutri ni fajn tečt? :-) jest to vsem govorim, pa ne poslušajo hehe
OdgovoriIzbrišiMeni je zjutraj ob sončnem vzhodu najlepše tečt, ampak ne s praznim želodcem. To pa pomeni eno uro prej vstati in zdaj raje dlje spim. Sem se malo razvadila na porodniški :)))
OdgovoriIzbrišiJa ja zgodaj vstati.... :))))
OdgovoriIzbriši