Ko ti življenje meče polena pod noge

Že kar nekaj časa imam na desni strani bloga sledeč citat:

Marathon is like life with its ups and downs, but once you have done it, you feel that you can do anything.

Maraton, pravzaprav kar tri, sem odtekla. Ni bilo lahko, ampak sem zmogla. Poleg tega sem preživela tudi najtežjo preiskušnjo v svojem življenju. Tudi to sem zmogla prestati s pomočjo ljudi, ki mi vedno stojijo ob strani in na katere se lahko vedno zanesem. Včasih res ne poslušam in prav zaradi tega si še sama povzročam dodatne težave in skrbi. Ampak na napakah se učimo. Kar me ne ubije, me okrepi! Zmorem vse kar postavi življenje pred mene!
Tudi to leto se je začelo s težavami. Lepi trenutki, pomešani s slabimi, bolečino, ... Nekdo se vztrajno trudi, da bi meni oziroma nama uničil srečo. Zakaj je tako težko privoščiti srečo nekomu drugemu? Zakaj so nekateri ljudje takšni, da če niso sami srečni, ne privoščijo sreče tudi drugim okoli sebe? Zaradi lastne bolečine mečejo drugim polena pod noge. Če trpim jaz, naj trpijo tudi drugi! Pri vsem pa ne uvidijo, da samo sami sebi podaljšujejo trpljenje. Potrebno je sprejeti izzive, ki jih postavi življenje pred nas, kakršnikoli že so.

Napake ne obstajajo, niti naključja. Vsi dogodki so dani, da se iz njih učimo.

Nima smisla živeti, če se sproti kaj ne naučimo. Tako, da: kar s poleni na plano! Prenesem lahko več kot si misliš! Na koncu bom samo močnejša!