Gremo laufat

Po dolgem času spet z vozičkom. Krema za sončenje in kape na glavo, ker je ob 9h zjutraj že kar fajn žgalo. Malo me je bilo strah, če slučajno Živa ne bi hotela sodelovati - bi bilo kar možno, ker med njivami trenutno ni kaj dosti zanimivega za videti.

Čeprav zgleda enostavno, pa niti ni. Trpijo pa predvsem roke in ramena. Za začetek sve kombinirale tek in hojo. Drugo nama niti ni preostalo, saj po makadamu gre precej težko - sploh, če nimaš zadosti napumpanih gum (voziček na žalost nima senzorjev za pritisk ;)) ). Po asfaltu, pa večinoma tudi dobro utrjenih poljskih poteh, pa kar leti. Kot se je izkazalo že po dvajsetih minutah, so bili moji strahovi brezveze - Živa je kar sede zaspala - makadam je zakon za uspavanje ;)

Spanje ni trajalo preveč dolgo (standardnih pol urce), je pa dobra volja zdržala do doma.

Zgleda bove šle še kdaj :)

Peklenski Radenci

Med tednom je vremenska napoved kazala precej ugodno vreme za tek - oblačno in malo hladneje. Ampak na žalost se je vreme popravilo - sončno, skoraj brez oblačka in ob 8h zjutraj že 18 stopinj. Edina prednost takega vremena je bila, da sta lahko šli zraven tudi Živa in Sara, pa seveda tudi dedi in babi, ki sta ju pazila medtem, ko smo se Metka, Robi in jaz mučili.

Z Alekom sva se zmenila, da bova eden drugemu zajca in izboljšala rezultate iz Ormoža. Na štartu se nisva našla, me pa je okoli četrtega kilometra dohitel in sva skupaj nadaljevala v planiranem tempu. Do sedmega kilometra je še dobro kazalo, potem pa sem začela crkovati - pulz sicer kar visok, počutje solidno, ampak noge niso hotele. Komaj sem čakala, da bo okrepčevalnica, da sem lahko hodila. Še dobro, da je bil Alek z mano, ker drugače bi verjetno kar odnehala. Tako me je vlekel do predzadnje okrepčevalnice (hvala ti!), potem pa sem ga zgubila. Za nameček mi je (spet) crknil mp3. Uspelo se mi je privlečti do Radenec, kjer so v prvem rondoju stali naši in se mi je moja sestra drla, da sem skoraj tak hitra kot ona - na srečo še ne ;))



Zadnji metri so se kar vlekli in ciljni šprint je bil glih v planiranem tempu. V cilju se je kmalu za mano spet pojavil Alek - je bil samo kakih petdeset metrov za mano. Časa seveda nisva izboljšala - na žalost sva bila precej slabša kot sva planirala. Ampak bo še dosti prilik za osebne rekorde - upajmo v malo "boljšem" vremenu.

Pa še moja kalvarija v številkah/sliki.


Povprečni pulz 172 - še malo pa bi tudi jaz rabila rešilca.


Živo pa so bolj kot celi kraval okoli maratona zanimali kamni :))

Sladkosnedi

Prejšnji teden mi je Inot naredil lušte s svojim skutnim kolačem. Nisem se ga spravla pečt, ker nimam dveh pa pol ur časa za peko, pa še malo pretežka zadeva je to za Živin želodček. Na žalost je dete sladkosnedo po mami, pa je dretje, če ji ne daš vsaj za probati. Sve pa spekle skutno tortico za katero rabiš 15 minut. Pa ne s kupljenim biskvitom, ampak s pečenim v mikrovalovki. Sicer zgleda malo bled, je pa po okusu in strukturi enak kot klasično pečen. Recept zanj je našla moja sestra na Kulinariki in ga malo predelala.

Za biskvit rabiš 4 jajca, 150 g sladkorja, 200 g moke, 1 pecilni prašek, 1 vanili sladkor in 1 navadni jogurt. Iz teh sestavin narediš testo (zmiksaš jajca s sadkorjem in vmešaš moko s pecilnim praškom ter jogurt) in ga daš v namaščen keramičen ali steklen pekač (tak, ki gre v mikrovalovko) ter pečeš 10 minut na najvišji moči (jaz sem na 800 W). Ko je pečen - zgleda sicer bolj surov, ampak ni - ga pustiš še malo stati, potem pa vzameš iz modela.

Poleg testa rabimo še eno Mercatorjevo pasirano skuto, eno sladko smetano in breskvov (ali pa kakšen drugi) kompot. Sladko smetano zmiksamo, sladkamo po ukusu (jaz sem dala 3 žlice) in narahlo vmešamo skuto.


Ko se testo ohladi, ga dvakrat ali trikrat prerežeš. Posamezne plasti testa navlažimo s sokom od kompota, namažemo s kremo in potresemo s sadjem.



Del kreme in malo sadja si prihranimo za okrasitev. Ne zgleda preveč lepa - krema je bila malo pretekoča, ker skuta in smetana nista bili hladni - je pa bila toliko boljša.

Tak pa je zgledala, ko smo jo jaz, Živa in moja sestra sprobale ;))

Zvečer, ko sem prišla iz Maribora, pa je je v hladilniku ostal samo en mali košček.

Zadnji dan moje porodniške

Ne morem verjeti kako hitro je minilo. Sploh zadnji meseci so kar odleteli. Na začetku je bilo malo bolj stresno - jok če ni bilo mame, večino dneva sami v hiši, ker je bilo prevroče, zjutraj ko pa je bilo še znosno, pa smo spali kot top, voziček je bil najhujša mučilnica, pa avto tudi. Hvala bogu, da so mi Švicarji kupili sling, Sebi in Inot pa trak. Je bila Živa zadovoljna, ker je bila pri meni, jaz pa tudi, ker sve prišle dlje kot 500 metrov od hiše. Zdaj pa se je situacija obrnila za 180 stopinj. V miru lahko zjutraj spijem kavo in prelistam Večer - kdo rabi mamo, če je celi kup igrač. Z vozičkom se lahko vozive tudi pol dneva, pa vožnja v avtu tudi ni več stresna. Brez problema grem tudi laufat ali pa kam drugam - sta dedi in babi, včasih tudi očka in soseda Rozika tudi vredu, sploh če jo z biciklom peljejo gledat kure. Trak pa je še vedno zakon ;)
Še dobro, da mi ni treba iti zjutraj v službo. 15. junija pa bo treba :(

Vroče za crknit

Zjutraj sem si naredila običajni zajtrk za pred tekom, ob branju Večera spila še eno kavo z mlekom, spakirala Živo, Enis jo je pobral, jaz pa sem šla tečt. Zadnji malo daljši tek pred 21tko naslednjo soboto v Radencih. AccuWeather napoveduje podobno vreme kot danes. Štartala sem malo po deseti, na termometru že 20 stopinj. Prva dva kilometra tečem na izi - med njivami proti Kamešnici v senci omamno dišečega akacijevega gozdička. Uh, bo lep tek danes, si mislim. Pa je bil tja do devetega kilometra, potem pa naenkrat težke noge, potem pa samo še mučenje. Zadnja dva kilometra pa sploh. Dišeče akacije niso nič pomagale. Ponavadi med daljšim tekom vsakih 7 do 8 km spijem pol litra vode z okusom, danes sem se pa odločila, da bom spila samo pol flaše, naslednjo polovico pa v drugem krogu. Samo do zdaj je bilo tudi precej bolj hladno. In sem lepo dehidrirala. Lepa šola za naslednjo soboto.

Za tolažbo sem si naredila kavni šejk po receptu iz majske številke Runner's Worlda.

Vir

No, sem ga malo priredila, ker nisem imela vseh sestavin - grškega jogurta, čokolade in ledu. Evo mojega recepta: 1 lonček navadnega jogurta (180 g) + 1 jogurtov lonček čokoladnega sojinega mleka + 1 zmrznjena banana + 1 žlička instant kave + palični mešalnik na ful = mnjami uživanje

Zadnje dejanje

Je šlo kar hitro. Sredi januarja sva vložila predlog za ločitev, marca smo opravili še razgovor na Centru za socialno delo, danes pa še na sodišču. Malo me je presenetilo kako hitro je šlo - sodnik je vprašal, če še drži kar je napisano v predlogu, potem smo preverili še podatke, za konec pa še glede preživnine za Živo. Dva podpisa in to je bilo to. Ni trajalo niti 20 minut.

Ormoški polmaraton

Ko sem v soboto zvečer na TF videla profil proge me je kar stisnilo. Še dobro, da sem se zmenila z Urošem in Leonom, ker bi drugače mogoče ostala kar doma. Sploh, ker je zjutraj zgledalo kot, da bo deževalo. Pri prijavah je šlo kot po maslu - sem pa po prijavnici ugotovila, da so me malo pomladili, potem pa mi je Leon povedal, da so me na seznamu, ki je visel na ograji kar konkretno postarali - letnik 1960 pa že nisem :))) Potem ugotovim, da sem pozabila napolniti telefon in imam samo še dve črtici. Eh, verjetno bo že zdržal dve uri, si mislim. Malo pred štartom pa vidim, da je samo še ena. S Fiftijem se zmeniva, da greva skupaj, tempo okoli 5:40 min/km. Malo morgen. Že na štartu smo se zagnali kot norci, potem pa je šlo tako tudi po prvem klancu. Tempo hitrejši kot na treningih, pulz pa v višavah. Tak bom crknila na koncu, sploh ker bo glede na to, da gre zdaj po klancu navzdol, potem šlo navzgor. Kaj bo pa bo, si mislim.

Vir

Okoli petega kilometra je Fifti ugotovil, da lahko gre še hitreje in je potegnil naprej. Nekaj časa mi ga je še uspelo zasledovati, po obratu pa se je razdalja med nama počasi povečevala. Zgleda se je odločil, da ga noga vseeno ne boli tak fejst. Izbrani mp3ji s Sebijinega CDja so bili zadetek v polno. Samo, da bi mi telefon do konca zdržal. Pa ni. Dva kilometra pred koncem, glih ko bi mi najbolj koristil, je spustil dušo. Glavno, da je nisem jaz. Kljub temu, da sem mela celi čas kar visoki pulz, sem se počutila dobro in če bi mela jajca, bi lahko bila še kakšno minuto hitrejša. No, pa tudi zdaj mi ni šlo tak slabo - kar precej boljše kot sem mislila, da mi bo - 1:53:26, kar je bilo zadosti za 7. mesto absolutno in 2. mesto v kategoriji.

Vir

Je pa bil res fajn tek - dobra organizacija, dobra družba, pa še vreme je sodelovalo. Predvsem pa razgibane proge niti niso tak slabe. Bomo videli kak bo šlo čez dva tedna v Radencih kjer je ravnica.

Dva in pol zobka

Po kar nekaj časa smo dočakali še tretji zobek - enko, zgoraj levo. Zaenkrat se vidi samo še polovica. Na desno sosedo pa bomo še morali malo počakati.

Trema

Samo še en dan je do Ormoškega malega maratona in če mi bo šlo tak kot danes zjutraj, bo slabo. Ta teden mi do danes sploh ni zneslo iti tečt - edino jutro, ko bi lahko šla je lilo kot iz škafa. So pa zato dela v stanovanju kar napredovala. Posledično sem utrujena, boli me križ, spet me je začel boleti desni piriformis in še levi se nekaj oglaša. Bo treba jutri počivati. Sicer nimam nekih strašnih ambicij - ni šanse, da bi uspelo izboljšati najboljši čas 1:48:55 iz Radenec 2007 - 2 uri bi pa bilo kar fajn.

Pod jablano