Po prvem obisku sem bila rahlo razočarana. Gospa, ki vodi skupino, namreč nima preveč občutka za otroke, ampak ima bolj odnos, ki je primeren za vodenje aerobike. Res, da smo mi prišli po dveh mesecih, ampak vseeno se mi zdi primerno, da ko pride nov otrok, da ga pozdravi in ga vpraša po imenu. Pravtako ne bi škodilo, da jih vmes malce pohvali ali pa pograja, če zbezljajo in dirkajo naokoli po svoje, ne pa da krega starša v stilu "gospa, tako pa tole ne bo šlo", otroka pa samo grdo gleda. Težko je namreč pričakovati, da bodo dvo- in triletniki celo uro skoncentrirani in delali vaje, ki jih kaže. Sicer tudi Živa ni primer najbolj poslušnega in vodljivega otroka, ampak malo pohvale pa dela čudeže.
No, mogoče je imela takrat samo slab dan, ker zdaj je vsakokrat malce boljše. Imen otrok večinoma še vedno ne zna. Pa saj si ni tako težko zapomniti Maše, Ivane, Žive, Žige, Žana in Tiborja, a ne? Jih pa zdaj večkrat pohvali, se jim zahvali, ko ji prinesejo žogo, loparček, ... pomagajo pripraviti ali pospraviti poligon. Pa na koncu jih poštempla na rokico in pohvali, da so bili pridni. Mogoče je pomagalo tudi to, da je prejšnji teden nadomeščala kolegico, ki vodi eno skupino v Centru, in tisti niso tako ubogljivi. Hahaha, si jo že predstavljam kako ji je s skupino otrok, ki so kot Živa ;)
No, pa tudi Živa se je precej "popravila" od prvič. Prvič so jo bolj zanimale gumice in uteži, ne pa stanje v vrsti ali tekanje v krogu ali druge vaje. Skakanje na žogi je najboljša stvar, ležanja na njej, pa naj bo to na trebuhu ali hrbtu pa največja groza. Zgleda mi še ne zaupa, da je ne bom spustila. Pa tudi na poligon gre le na blazine, trampolin, v tunelček, pa še na kakšno klopco. Vse ostalo kar pa je višje in je potrebno plezati pa ne. Jo je strah, da bo padla. Bo jo sčasoma minilo.
