Peklenski Radenci

Med tednom je vremenska napoved kazala precej ugodno vreme za tek - oblačno in malo hladneje. Ampak na žalost se je vreme popravilo - sončno, skoraj brez oblačka in ob 8h zjutraj že 18 stopinj. Edina prednost takega vremena je bila, da sta lahko šli zraven tudi Živa in Sara, pa seveda tudi dedi in babi, ki sta ju pazila medtem, ko smo se Metka, Robi in jaz mučili.

Z Alekom sva se zmenila, da bova eden drugemu zajca in izboljšala rezultate iz Ormoža. Na štartu se nisva našla, me pa je okoli četrtega kilometra dohitel in sva skupaj nadaljevala v planiranem tempu. Do sedmega kilometra je še dobro kazalo, potem pa sem začela crkovati - pulz sicer kar visok, počutje solidno, ampak noge niso hotele. Komaj sem čakala, da bo okrepčevalnica, da sem lahko hodila. Še dobro, da je bil Alek z mano, ker drugače bi verjetno kar odnehala. Tako me je vlekel do predzadnje okrepčevalnice (hvala ti!), potem pa sem ga zgubila. Za nameček mi je (spet) crknil mp3. Uspelo se mi je privlečti do Radenec, kjer so v prvem rondoju stali naši in se mi je moja sestra drla, da sem skoraj tak hitra kot ona - na srečo še ne ;))



Zadnji metri so se kar vlekli in ciljni šprint je bil glih v planiranem tempu. V cilju se je kmalu za mano spet pojavil Alek - je bil samo kakih petdeset metrov za mano. Časa seveda nisva izboljšala - na žalost sva bila precej slabša kot sva planirala. Ampak bo še dosti prilik za osebne rekorde - upajmo v malo "boljšem" vremenu.

Pa še moja kalvarija v številkah/sliki.


Povprečni pulz 172 - še malo pa bi tudi jaz rabila rešilca.


Živo pa so bolj kot celi kraval okoli maratona zanimali kamni :))