ponedeljek, 31. maj 2010

Zadnja in prva hkrati

Pozimi je bil za mene vzpon na Pohorje tedenska stalnica, ko pa se je zaključil zimski pokal, pa so se končali tudi moji pohodi na Pohorje. Enkrat sve se sicer odpravile skupaj s Sebi (in sve celo naredili dva zaporedna vzpona), potem pa do prejšnjega tedna nič več. Potem pa sem na TF videla razpis za kolesarski in tekaški vzpon na Pohorje. Pa sva se seveda prijavila in v torek spravila peš gor, da vidiva, če je breg še tako strm kot pozimi. Meni se je zdelo, da še bolj, saj sem skoraj crknila do vrha ;)) Nič hudega, v soboto bomo itak šli gor po Kordeku kjer je malo bolj položno in kaj bo bo.
Za soboto je bilo napovedan dež celi dan in zjutraj je res lilo, potem pa se je razjasnilo in izgovora, da ne bi šla, ni bilo več. Na štartu pa presenečenje: prijavljenih nas je bilo samo 6 tekačev in skoraj 100 kolesarjev! Zgleda so vsi ostali tekači šli na druge prireditve - v tem času jih je itak kot listja in trave.
Ker hribov, razen krajših klancev skorajda ne tečem, sem vedela, da bom morala vmes malo tudi hoditi in za cilj sem si postavila, da pridem gor v 1:15.
Takoj po štartu smo se tekači porazgubili med množico kolesarjev - edino Zvoneta sem imela ves čas na vidiku. Kmalu sem ugotovila, da skoraj nič nisem počasnejša, če strmejše dele prehodim, kot pa, če počasi tečem. Že po ravnem imam bolj slab občutek za razdaljo, v hrib pa sploh ne. Po 45 minutah vprašam kolesarja, ki me je ravno dohitel, koliko je prevozil do zdaj in mi pove da 5,5 km. Kaj?!?! Če bom tako nadaljevala bom rabila do cilja uro in pol. Nič, konec lenarjenja, bo treba malo več tečt. Hvala bogu je tudi klanec postal malo bolj položen in mi je kar šlo. Potem pa naenkrat, ravno ko sem hodila, zaslišim: "Ne mi zabušavat!" Ivo! Ko mi je povedal, da je do cilja samo še malo (čeprav ni bilo tako malo ;)), se dobila malo poleta in sva skupaj odtekla do cilja. 1:11:40! Ni slabo, bi pa lahko bilo precej boljše. Sploh, če upoštevam, da sem imela še dovolj energije za ciljni šprint in nisem izdihnila poleg.
Takole pa je zgledalo tekaško omizje po podelitvi pokalov in medalj po kategorijah:

Od šestih tekačev, smo bili štirje edini v naši starostni kategoriji in smo tako pobrali 5 pokalov za prvo mesto in eno medaljo za drugo mesto.
Če pogledam rezultate, pa tekači v primerjavi s kolesarji sploh nismo bili tako počasni. Še meni, ki sem bila zadnja, je uspelo prehiteti 11 kolesarjev, Ivo, ki pa je bil prvi (in je v cilj prišel dobrih 19 minut pred mano) pa jih je prehitel kar 37!
Naslednje leto bo tekaška udeležba sigurno boljša in bo motivacija tudi malo večja, tako da se bom tudi morala malo bolj potruditi. Ampak bova morala začeti malo več trenirati tudi daljše klance ;)

torek, 18. maj 2010

Radenci

Nervoza pred tem tekom se je začela že po Ormoškem polmaratonu. Rezultat tam je pokazal, da bi mi v Radencih lahko upelo odtečti polmaraton pod 1:50, še posebej če bi imela osebnega zajca. Ampak prav taisti zajec mi je hkrati "grozil", da v Radencih ne bom imela Polarja, ker se preveč obremenjujem s pulzom, pa s časi na kilometer, pa če bom crknila kilometer pred ciljem, ... Baje sem hujša kot, če bi šla postavljat svetovni rekord. Svetovnega rekorda res ne morem popraviti, lahko pa bi morda izboljšala svoj PB iz leta 2007. Zadnja tekma pred nosečnostjo, ko mi je v Radencih uspelo odtečti polmaraton v 1:48:55. Če bi mi to uspelo bi bilo fantastično, sploh ker sem takrat trenirala enkrat več kot zdaj.
Potem sem se začela obremenjevati z vremenom. Kaj pa če bo vroče kot lani? Kaj če me bo spet začelo zaradi vročine in sopare pobirati že na začetku in bo cel tek eno samo mučenje. Vsak dan sem spremljala vremenske napovedi in bolj se je bližal dan D, bolj so kazale da bo dež. In to ne kakšno blago rosenje, ampak konkretni nalivi. Verjetno ne rabim povedat, da sovražim tek po dežju :) Naj lije. Je že boljše kot vročina. Bom imela kapo s šiltom in me dež ne bo tako motil.
Potem sem med posedanjem v Vogauu prejšnjo soboto še prehladila mehur. Kako za vraga naj tečem, če pa me nostop tišči lulat? Pa sem se nalivala z urološkim čajem in petek, en dan pred dnevom D, je zgledalo vse ok. Hvalabogu!
Potem pa zvečer ugotovim, da sem v Mariboru pozabila svojega Polarja! Panika! Kako naj tečem brez Polarja. Sploh se ne spomnim kdaj sem nazadnje tekla brez Polarja. No, zdaj kaj je je, v Maribor se zaradi ene brezvezne ure ne bom vozila, bo že Ivo stiskal čase na kilometer, koliko imam pa pulz pa je itak boljše, da ne vem.
Zjutraj pa prijetno presenečenje - nič dežja, samo oblačno in vetrovno ter precej hladno. Enako vreme kot leta 2007. Če ne bo severni veter preveč močan, bo super!
Ampak kaj oblečti, da ne bo premalo ali pa preveč. Jaz sem se odločila da oblečem kompresijske dokolenke, tričetrt pajkice in majico s kratkimi rokavi ter za začetek še majico z dolgimi rokavi čez in jo potem po potrebi slečem. Med čakanjem na štart sem pa čez vse to navlekla še 150 l vrečo za smeti. Bila sem največje čudi naokoli - ne vem sicer zakaj, ker je to v tujini kar običajna praksa v takšnem vremenu - mi pa je bilo kar precej bolj toplo kot pa brez. Na štartu sem potem ugotovila, da je majica z dolgimi rokavi preveč, na koncu pa se je izkazalo, da bi bila zadosti že majica brez rokavov.
Med tekom pa sem se počutila kot "zvezda". Moj zajček ni bil samo zajček, ampak mi je tudi nosil pol litrsko plastenko vode, mi držal zaveterje, odpiral gele, ... Niti enkrat se mi ni bilo potrebno ustaviti na okrepčevalnici. Niti ena sekunda ni šla v nič. S pulzom se tudi nisem obremenjevala - po občutku sodeč ni bil strašno visok, ker bi lahko tak tempo držala še kakšen kilometer več, hitreje pa moje noge niso hotele iti. Priznam pa, da me je ves čas mučilo kako hitro sploh tečeva in če ne bi na desetem kilometru moje vprašanje slišal še en tekač in povedal številko, mislim da ne bi vedela do konca ;)))
Sicer sem vmes malo "popustila" ali pa je bil kriv veter v prsa, ampak na koncu nama je uspelo priti v cilj v času 1:47:25! Juhuhuu! Nov PB!

Zgleda pa res malo preveč maham z rokami (by Sebi), čeprav se meni med tekom sploh ne zdi, da bi nekam strašansko mahala.

Hvala lubček, da si mi pomagal do PBja. Brez tebe mi ne bi uspelo!

sreda, 5. maj 2010

Vsako jutro ista pesem

Vstajanje. Živa je zaspanka na kvadrat in vstajanje ob 7h zjutraj je največja muka. Nič ne pomaga, če 10 minut prej dvignem rolete, prižgem televizijo, ropotam s posodo, ko jo zlagam iz stroja, ... še najin ultraglasen fen je ne zbudi. Edini učinek vsega tega je, da se pokrije z odejo čez glavo in spi naprej. Sledi malo bolj direkten in nežen pristop, Živa pa "ne, mama puti, Živa pala". Ker pač mora mama v službo, Živa pa k varuški, to seveda ni možno, in sledi oblačenje z jokom in stokom. Čez minutko pa preklop - solze izginejo, nasmešek se prikrade na mala usta - in že je običajna, vedno dobrovoljna Živa. Mamina slaba vest, ki vsako jutro "meče" ubožico iz postelje, pa ostaja. Kako naj naredim zbujanje bolj otroku prijazno? Pol ure prej v posteljo ne pomaga, ker samo dlje časa traja, da zaspi. Zjutraj pa spet ista zgodba.

torek, 4. maj 2010

5. moravski tek

1. maj je tradicionalen dan za piknikiranje. Tečt sem šla kvečjemu zjutraj, pred piknikom, nikoli pa po. Vsaka stvar se enkrat zgodi tudi prvič in tako je bilo tudi s tem tekom. Za kosilo smo malo roštiljali, potem smo vsi trije skupaj še malo (dobri dve urci, če sem bolj natančna) oddremali, potem pa hitro v Moravske toplice na tek. V Pomurskem pokalu v rekreativnih tekih je kar precej lepih tekov, ampak nikoli mi ni bilo jasno zakaj se večina organizatorjev teh tekov odloči, da je štart popoldan - tudi poleti, ko je tudi pozno popoldan še kar precej vroče. Tale se je začel ob 17h, ko je termometer v senci kazal 25 stopinj. Na soncu pa je bilo pravo poletje. Če temu prištejem še veter, ki je pihal iz jugovzhodne smeri, je bilo to za mene idealno vreme za tek. Samo se šalim - hujšega si ne bi mogla zamišljati ;)
Na prijavah sva potem še izvedela, da so zaradi del na cesti skrajšali proge iz 13.5 km na 11.6 km za moške in z 9.5 km na 5.8 km za ženske. Jao, pa za slabe pol ure (za Ivota malo več), se pa skoraj ne splača obuti superg! Ampak, če sva že plačala, bova pa tekla.
V senci dreves smo se lepo ogreli in dejansko sploh nisem imela občutka kaj me sploh čaka. Na štartu je bila majša zmeda: napovedovalec je bral seznam tekačev, ura je bila skoraj za štart in štarter ni vedel, če naj že ustreli s štartno pištolo ali ne. Ko se jim je uspelo zmeniti kako in kaj, je štartna pištola končno počila in že smo se pognali v dir kot, da nam gori za petami. Mimo golf igrišča in med polji proti Mlajtincem. Kmalu se je tempo umiril in reka tekačev se je raztegnila. Pred mano je bila skupina tekačic, ki sem se je hotela držati, kljub temu, da nisem bila sigurna, če bom lahko zdržala takšen tempo do konca. Sonce pa je žgalo kot sredi poletja. Po dobrih dveh kilometrih je bila v Mlajtincih prva okrepčevalnica. Sem jo samo od daleč pogledala - izguba časa. Ko smo obrnili nazaj proti Moravskim toplicam, je začel moj tempo počasi upadati, ampak tudi tekačem pred mano, saj je ostala razdalja med nami dokaj konstantna. Del zadnjega kilometra je šel ob gozdu in tista senca je prijala bolj kot kozarec vode. Še malo vijuganja po ozki ulici in že je bil na vidiku cilj. Hvala bogu, da ne rabim iti še enega kroga!
Kljub vsemu mučenju pa čas 27:27 sploh ni bil tako slab. S takim tempom (4:43 min/km) sem do zdaj tekla samo intervale! Žal mi je, da nisem na uri pritiskala vmesnih časov, saj me prav zanima kako hitro sem potem tekla na začetku.
Po rezultatih pa sem bila 10. absolutno in 2. v kategoriji. Še ena "dalja" za Živo ;)

Lubček pa se je moral mučiti še en krog in je bil na koncu 5. absolutno in 1. v kategoriji. No, pa se je vseeno splačalo iti na konjsko dirko ;)

Avtor obeh slik je Boris R. Hvala za fotke!

ponedeljek, 3. maj 2010