Ljubo doma kdor ga ima (2. del)

Zgleda se bo zgodba z najinim novim stanovanjem končno razpletla. No, mogoče. Vsaj po dosedanjih izkušnjah z nepremičninsko agencijo Libona je čisto možno, da me spet nategujejo. Baje so jim že v torek povedali, da so končno dobili podpisnika izbrisne pobotnice (novi direktor) in da jo bo podpisal v ponedeljek. Kolikokrat so mi podobno zgodbo že povedali. Mogoče pa je zdaj to celo res. Držimo pesti!

Neverjetno

Še kakšno leto nazaj si ne bi nobeden mislil, da bo naša mačka Maja tako potrpežljiva z Živo kot je. Predvsem zato, ker skoraj nobenemu ne pusti, da bi jo božal - z izjemo mene, Enisa, Žive, moje mame, včasih pa se celo pusti mojemu očetu, ampak na njega večinoma še vedno renči in piha. Je pač divja mačka, ki je imela na začetku slabe izkušnje z ljudmi. Pred sedmimi leti sva jo vzela v azilu in že par dni potem je dobila mačjo kugo. Sledil je dober mesec vsakodnevnih obiskov, včasih tudi dvakrat dnevno, pri veterinarju in od takrat je do ljudi zelo rezervirana. Še k nama na začetku ni hotela in potem šele ko je njej pasalo. Da bi se je dotaknil kdo drug pa ni bilo šanse. Enega najinega prijatelja je celo napadla, ko je prišel na obisk. Ampak zdaj je postala povsem druga mačka. Prej je bila najraje sama, zdaj pa se nonstop mota okoli nas, še posebej okoli Žive. Ni mi najbolj jasno zakaj, ker Živa svojo ljubezen do nje - ko jo zagleda zavriska od veselja - izkazuje na ne preveč nežen način. Ampak zgleda, da je ljubezen obojestranska.

Še dobro, da sve jo vzele s sabo kljub temu, da sva se ob ločitvi zmenila, da bo Maja ostala pri njem dokler živi v hiši. Koliko lepih trenutkov bi zamudile v teh mesecih, Maja pa bi bila tam večino časa sama, zaprta v hiši ali pa zunaj na mrazu. Na začetku ji tu ni bilo najbolj všeč, zdaj pa se imamo lepo vsi.

Dopust

Na žalost je minil prehitro. Sem mislila, da bo vožnja naporna, ampak je bilo kar vredu - Živa je del vožnje prespala, malo smo se igrali, pa peli smo tudi malo. Umag pozimi je super - večina hotelov in apartmajev je zaprtih, turistov skoraj nič - na obali samo tu pa tam srečaš koga, drugače pa samo sonček in morje. Če bi malo manj pihalo in bila kakšna stopinja več, bi bilo idealno.

Meni je celo uspelo iti trikrat tečt -bi šla tudi prvo jutro, ampak je Živa ponoči malo "žurala", pa sve raje malo dlje spale. Po zajtrku pa en dolgi sprehod - malo v vozičku, malo pa v Mei Tai-ju (je boljši razgled kot izpod plastične zaščite proti vetru na vozičku), malo igranja v sobi, pa še malo kopanja v bazenu in že je bilo dneva konec. Ko je dete zvečer zaspalo, pa še kozarec istrskega rdečega.


Hotel je bil super - prostorna soba, ogromna postelja in dobra hrana. Škoda edino, da ni bila malo manjša gužva na bazenu, da bi se dalo vsaj malo plavati ali pa vsaj za par stopinj bolj topla voda, da bi se lahko vsaj namakali. Žive to ni kaj dosti motilo - glavno, da se je dalo čofotati ;)

Škoda, da je že konec. Zdaj je pride še najhujši del dopusta - razpakiranje kufrov.

Marko skače ...

"Lisička je prav zvita zver" in "Huda mravljica", pa še ena kitica "Tinke Tonke" je moj repertoar otroških pesmic, ki sem jih danes mislim da stokrat zapela na poti iz Maribora v Mursko Soboto. Pa ne zato, ker mi ne bi delal radio v avtu, ampak ker je to edini način, da pomirim Živo med vožnjo. Komaj se je privadila lupinice, že jo je prerasla in zgleda bo privajanje na avtosedež ista zgodba kot je bilo z lupinico. Par minut je vredu, potem pa začne jamrati, ker mora biti pri miru, pa dudo bi rada ali pa je žejna, ... nekaj ji manjka in potem sledi jok. Enkrat poleti, ko sve se peljale v Mursko Soboto - po avstrijski strani, ker je bilo več možnosti za ustavljanje, kot po stari cesti iz Maribora - sve se 10 kilometrov od Bad Radkersburga kjer se je zbudila do Murske Sobote vozile pol ure. Komaj sem jo pomirila in že sve krenile naprej, že spet se je razkurila. Histeričen jok. Pa nič ni pomagalo. Po še ene parih podobnih vožnjah sem končno ugotovila, da pomaga petje. Sem probala na muziko na radiu. Ni palilo. Pa zraven k otroškim pesmicam na CDju. Tudi ni bilo vredu. Samo če jaz pojem. Ni mi jasno najbolj zakaj, ker moje petje ni nevem kako dobro. Pa repertoar tudi ne. Ha ha. Ampak glavno, da se ni treba ustaviti na čisto vsakem odstavnem postajališču. Me je že zdaj strah kako bo jutri na poti do Umaga. Še dobro, da gre tudi dedek, ki obvlada skoraj vse pesmice iz "300 narodnih". Mogoče se še jaz naučim kakšno zraven. Ha ha ha.

Mama se gre frizerja

Laski so že začeli iti v oči, pa smo se jih odločili malo skrajšati. Sliši se enostavno, ampak ni bilo. Najprej ni hotela sedeti pri miru, potem pa si je hotela še ogledati škarje. Potem je priskočila na pomoč še babica in z malo dretja je bila nova frizura tu.

Pred

Potem

Zdaj mora zarasti še "ležalna" pleša - jo je dobila od plazenja po hrbtu, ne od ležanja - pa bo frizurica še lepša.

Vse najboljše!

Za mini rojstni dan. Osem mesecev si stara danes. Osem lepih mesecev si z mano in so minili kot bi trenil.

Tečna sem

Ker sem (še vedno) bolana. Ker ne znam ležati na kavču in gledati v luft. Na TV itak nič ni. 170 programov, ki jih ima T2, pa nič za gledati. Lahko bi brala kakšno knjigo. Pa se mi ne da. No, zraven Žive vse to niti ne moreš delati celi dan. Lahko le popoldan, ko sta doma dedek in babica. Zdaj ko je (spet) bolana, jo je treba malo več zabavati in cartati. Dan dosti hitreje mine, če nisi doma. Če greve z vozičkom naokoli, par ur mine kot bi trenil. Pa še nobena od naju ni tečna ta čas.
Premišljujem, če se naj sploh prijavim na Mali kraški maraton. Še dober mesec je do njega, jaz pa tečem bolj malo. Tudi, če bi bila trenutno zdrava, dvomim, da bi bila sposobna pretečti 21 km. Mogoče le, če bi hodila vmes.

Bitka proti virusom

Vročine trenutno nimam več, ostalo pa ostaja nespremenjeno. Oče je danes iz lekarne prinesel še malo "municije" za najin boj proti virusom in nekaj od tega bo že pomagalo. Še sok rdeče pese po nasvetu Inota sem pripravljena piti (čeprav mi je ful nagravžen), če bo pomagal. Mora pomagati, ker moram do 15ega izprazniti osebne stvari iz hiše (kupcem se mudi), pa še na dopust gremo 16ega. Pohorje v nedeljo sem itak že odpisala.

Pr****** virusi

Končno je tudi mene dotolklo. Mama pravi, da sem itak zelo dolgo zdržala zdrava glede na to, da ima Živa bronhitis že dva meseca. Poleg tega je bila prejšnji teden bolana tudi ona, ta teden pa še oče. Hiša je polna virusov. Glava me boli za znoret, oči imam rdeče, kašljam, iz nosa mi teče, pa še vročino mam. Premišljujem, če naj grem k zdravniku - moja zdravnica je v MB in v trenutnem stanju se nisem sposobna peljati, k dežurnemu pa nočem. Na koncu bom itak samo lekadol dobila, pa počitek in dosti čaja z medom. Se mi ne da tam par ur čakati in še kaj zraven pobrati. Zaenkrat se nalivam s čajem z medom, jem aspirine in Sinecod.

Upam samo, da ne bo na koncu spet Živa zbolela - pediatrinja je ravno danes rekla, da ji v pljučkih nič več ne piska, inhalatorje pa bo imela še naslednjih 14 dni na 12 ur. Samo da ji bo uspelo ostati zdrava do cepljenja, ki ga že tri mesece prestavljamo.

Ljubo doma kdor ga ima

Fotovir

Midve ga trenutno nimave. Streho nad glavo sicer imave, saj sve že od decembra pri mojih starših, ključev od najinega stanovanja pa še vedno ne. Pri babici in dedku je sicer lepo, bi pa bilo še lepše, če bi bile v svojem stanovanju v Mariboru. Že sredi novembra sem našla stanovanje in dala zanj aro. V agenciji so mi zagotovili, da s stanovanjem ni nobenega problema in da prepoved odtujitve, ki je vknjižena v zemljiško knjigo ni problem, saj sta lastnika stanovanje odplačala in ko bodo pridobili izbrisno pobotnico - nepremičninski agent mi je zagotovil, da bo to zrihtal v parih dneh - bomo lahko sklenili posel. Zdaj je že februar in izbrisne pobotnice še vedni ni. Najprej ni mogel dobiti nobenega na telefon, potem so se izmikali in zavlačevali, po malo posredovanja lastnice nepremičninske agencije so rekli, da tega sploh ne rabimo, ker se lahko sedanja lastnica vpiše v ZK brez tega, potem je odvetnik nepremičninske agencije rekel, da to ni možno in jim poslal uradno zahtevo za izbrisno pobotnico in zagrozil s tožbo, če je v 8 dneh ne dajo. No, to jih je malo zdrmalo, da so končno povedali kje je problem. Nimajo nobenega, ki bi to izbrisno pobotnico podpisal. In to že več mesecev ne, ker je direktor oktobra odstopil, novega pa še nimajo. Nobenemu izmed nas ni jasno kako je lahko firma brez direktorja par mesecev. Kdo pa potem podpisuje račune, če nimajo podpisnika? Baje bo sredi februarja skupščina in bodo določili novega, pa bomo takrat dobili tudi naš preljubi papir.

Bi kupila že drugo stanovanje - še prodajalca sta mi pripravljena vrniti aro, čeprav jima je ne bi bilo potrebno - ampak na nepremičninskem trgu je stanje bolj klavrno. Stanovanja so, ampak ne za taki denar kot sem ga jaz pripravljena dati (kredita do konca življenja ne mislim imeti ;)), če pa se najde kakšno, pa ni vredu. Pa nimam nekih strašnih zahtev, ampak za staro stanovanje potrebno obnove, pa ne mislim dati skoraj toliko kot novo.

Upam, da kmalu rešive najin stanovanjski problem, do takrat pa je moj moto Sri Chinmoyev aforizem, ki sem ga štiri krat zaporedoma dobila na zimskem pokalu na Pohorje:

Sanjaj, sanjaj, sanjaj!

Ne boš imel časa za obup!