torek, 30. marec 2010

Činke, palačinke

Če Živo vprašam kaj bi jedla za večerjo največkrat pove "činke". Želja male žabe je seveda mamin ukaz in že pečeve palačinke.

Za tri malo bolj debele palačinke najprej v 2 dl mleka za kakšne pol ure namočim 2 dl polnozrnatih ovsenih kosmičev, potem pa dodam 1 žlico moke in eno jajce ter zmiksam s paličnim mešalnikom. Potem pa je na vrsti gledanje kako se pečejo in nestrpno pričakovanje, da ji njeno palačinko namažem in razrežem in že hitimo za mizo. Čez nekaj minut pa se sliši "eč, eč!", ampak palačink ni več :)

Zakaj še vedno fotografiram z mobilnikom

Kljub temu, da imam čisto soliden fotoaparat, ki je majhen, dela dobre slike, paše v vsak žep, ...



Je pa tudi lepe rdeče barve in nekdo je zeloooo navdušen nad njim ;)

petek, 26. marec 2010

Rimska avantura

Začelo se je že v petek popoldan, ko sem se z vlakom odpravila v Ljubljano, kjer smo se dobili s preostalimi udeleženci - Bojanom, ki nam je zrihtal karte za vlak, in njegovo spremljevalko, Ireno, ki nam je večini uredila prenočišče, Karlijem, Arifom, Francijem, Sandijem, Mirotom, Igorjem ter njegovo ženo. Dve uri čakanja v Ljubljani sem izkoristila za čvek z Leonom s katerim se nisva videla že od poletja. Sledila je krajša vožnja do Villacha, kjer smo morali počakati na vlak za Rim. Dobro urico čakanja nam je s svojimi blodnjami popestril avstrijski pijanček. Potem pa na vlak za Rim, kjer smo se namestili v dva kupeja in večino poti prespali - vsaj nas pet v našem kupeju, ki smo se razporedili po raztegnenih sedežih kot sardine v konzervi.
V Rimu smo najprej kupili zemljevid in poiskali pot do hostla.

Ena skupinska pred želežniško postajo - Karli in Arif pa sta že pobegnila do svojega hostla.

Kljub zemljevidu smo malo blodili po ulicah in hostel našli po principu "okoli riti v žep". Ker sobe še niso bile pripravljene smo odložili prtljago in se s podzemno odpravili na Expo po štartne številke.

Po dobri uri čakanja v vrsti smo končno prišli noter, prevzeli štartne številke, super rukzak, ki smo ga na maratonu morali uporabiti za oddajo prtljage, majico, navodila za dan D in še nekaj reklamnega materiala. Pogledali smo še kaj so ponujali razstavljalci - dosti tekaške robe, cene pa dokaj visoke - ter odšli še na Pasta party. Prvič v življenju sem na Pasta partyju morala plačati krožnik makaronov. Saj so bili dobri, ampak 6 EUR pa je malo previsoka cena!

Na izhodu smo srečali še nekaj drugih udeležencev iz Slovenije.

Nazaj grede smo si malce ogledali tudi "prizorišče zločina" in ostale znamenitosti v okolici. Štartno/ciljni prostor je bil že pripravljen.

Gladiatorji niso bili pripravljeni pozirati, če niso vidli evrov ;)



Soba v hostlu se je izkazala za povsem solidno. Preostanek dneva smo preživeli kar v sobi - poležavali, čvekali in pripravili vse potrebno za naslednji dan. Ob 9h pa ugasnili luč in spat. Zgodaj, ampak je bilo potrebno zgodaj tudi vstati - štart maratona je bil že ob 9h, mi pa smo morali oddati prtljago do 8h.

Naša trojka pripravljena za "boj".

Na maraton je bilo prijavljenih okoli 12000 ljudi in gužva se je začela že na metroju ter nadaljevala vse do prostora, kjer so čakali tovornjaki na našo prtljago. Še zadnje preoblačenja in priprave, ter seveda obvezen skok do wcja.


Potem pa počasi proti štartnemu boksu.

Tam sve z Ireno srečali še Bojana in Igorja. Nagledovala sta si zajčke za 3:45, jaz pa sem premišljevala, če naj grem z zajčki za 4:00. Po treningih sodeč, se mi je zdelo, da bi lahko bila malo hitrejša in sem se odločila, da grem kar po svoje in kar bo bo. Nekaj minut pred štartom Irena pove: "glejte strelce ob ograji, haha". Hmm, mogoče bi pa jaz tudi šla. Briga me, itak me noben ne pozna. Je bila pametna odločitev, saj bi morala drugače ob poti iskati primeren plac, ki ga pa ni bilo, pred dixiji pa vrste. Je pa malo manjkalo, da bi zamudila štart.
Kljub gužvi smo začeli s solidnim tempom in prve kilometre je kar letelo. Malo sem se bremzala, me pa je ves čas tudi mučilo vprašanje: kaj pa če zmorem več kot mislim? Če me bo pobralo, se bom pač mučila do konca, edino kar se ne sme zgoditi je, da me prehitijo zajci za 4:00.
Do polovice je šlo zelo dobro (1:56:21), ampak sem vedela, da ni šanse, da zdržim tak tempo še naprej. Potem pa se je počasi začelo in od 30 km naprej je bilo pravo mučenje. Na vrh vsega pa še tlakovana cesta, vedno ožje ulice, ovinki in gužva hujša kot na začetku. Zadnjih nekaj kilometrov se okolice sploh ne spomnim, saj sem konstantno gledala pod noge, da se slučajno ne bi raztrešila kot nek tekač malo pred mano. Pravo salto je naredil!
Na Piazza del Popolo na okoli 37 km so me dohiteli še zajčki za 4:00. Nič, kar je je, sem si rekla, zdaj se jih pa drži! Še malo vijuganja po ulicah in malo pred 40 km smo bili tam kjer smo začeli. Še en klanec, tlakovan seveda in za ovinkom se je prikazal slavolok in za njim Kolosej. Še malo pa bo konec. Pri Koloseju pa spet klanec, na srečo asfaltiran. Še zadnji ovinek, potem pa rahel spust v ciljno ravnino. Zajčki za 4:00 so bili malo pred mano. Začela sem šprinatati - če lahko temu sploh tako rečem, saj je bil moj tempo na zadnjih 194 metrih 4:54! Končno v cilju! Hvala bogu, ker ne bi mogla narediti niti koraka več!
Ura je kazala 4:00:32 oziroma 3:58:59 neto. Jupiii! Uspelo mi je priti pod 4 ure!
Mogoče bi lahko z malo bolj pametnim pristopom (malo počasneje na začetku ;)) bila na koncu hitrejša, mogoče pa bi me po 30 km pravtako začelo pobirati. Lahko, pa da bi se tudi ta pristop izjalovil. Glavno, da je bil cilj priti pod 4 ure dosežen. Bom to taktiko sprobala na naslednjem maratonu.

Najprej sem se javila mami, da sem še živa in napisala sms za ostale, ki so doma čakali na novice, potem sem šla poiskat svojo prtljago in počakat na Ireno in Mirota.
Čez pol ure pa je bilo že precej boljše. Malce smo se raztegnili in okrepčali, potem pa preoblekli in počasi odpravili do hostla. Planirali smo še nekaj ogledov znamenitosti, ampak čas, ki smo ga imeli na razpolago je kar hitro minil in z ogledov, razen kar smo videli spotoma, ni bilo nič.

Miro in Irena.

Naša skupinica na analizi po maratonu pred odhodom na vlak.

Še zadnja fotka naše trojke :)

Nazaj grede pa smo na vlaku spet ubrali spanje po principu sardelic v konzervi. Tokrat je bilo malo manj udobno, saj smo dobili v kupe še eno sopotnico, pa tudi dokaj boleče je bilo ležati v enem položaju več kot pol ure. Je pa bilo definitivno boljše kot pa sedenje.

Hvala vsem za odlično družbo! Hvala Dušanu, ki nam je organiziral skupinsko prijavo s katero smo ogromno prihranili, Bojanu za organizacijo prevoza in Ireni za rezervacijo prenočišča! Pa Ivotu, ki me je prišel iskat v Ljubljano, zmasiral moje boleče noge, ...
Čeprav je bila prva moja misel, ko sem prišla v cilj, da mogoče maraton ni za mene in bo boljše, če ostanem pri polovičkah, saj zahtevajo manj treninga in na tekmi vsaj časovno manj trpiš, pa sem zdaj že drugega mnenja. Maraton še bo! Izbran pa je že tudi skoraj ;)

torek, 23. marec 2010

Rim osvojen

Jupiiiii! :)
Zaenkrat samo to - obsežnejše poročilo pa sledi!

četrtek, 18. marec 2010

Rim, prihajam


Stvari večinoma pripravljene in čakajo na mizi, da jih jutri zložim v kovček (ga moram še iti iskat k staršem). S treningi sem zaključila, zdaj je kar je in do cilja bom prišla v vsakem primeru. Danes sem opravila še zadnji tek. Po planu bi morala jutri še enega kratkega čisto na izi, ampak dvomim, da mi bo uspelo, saj imam še nekaj stvari za postoriti in odpeljati Živo k mojim staršem v Mursko Soboto. Popoldan pa moram ujeti vlak za Ljubljano od koder bomo preko Villacha krenili v Rim. Je sicer okoli riti v žep, ampak najboljša varianta, pa še cenovno ugodna.
Prehlad še vedno vztraja, sicer malo pojenjuje, imam pa še vedno zamašen nos, kar pa ni ravno prijetno pri teku. Upam, da bo Sinupret pomagal, če ne pa imam v rezervi še Coldrex. Po dosedanjih izkušnjah se s Coldrexom počutiš boljše samo dokler ga jemlješ, ko pa nehaš pa si bolj ali manj na istem kot na začetku.
Tudi vremenska napoved za nedeljo se je od torka zelo popravila. Namesto dežja bi naj bilo dopoldan sončno, popoldan pa oblačno. Juhuhu! Bo pa kar toplo, ampak boljše to kot pa dež!
So pa zgleda živčki že na delu, saj kljub temu, da sem danes spila kavo samo zjutraj, trenutno ni niti duha ne sluha o utrujenosti ali zaspanosti. Bo pa v nedeljo povsem drugače. Plus boleče noge ;))

Nikoli dolgčas

Živa je zgleda v obdobju, ko za skoraj vsako stvar pravi "ne". Izjema je seveda čokolada - odgovor na vprašanje, če bo čokolado, bo vedno "ijaaa". Verjetno tudi, če bi jo zbudila sredi noči. Nič kaj drugače ni, če se kam odpravljave. Na primer včeraj popoldne na igrišče.

Jaz: "Živa, a greve na igrišče? Na tobogan?"
Živa z velikim navdušenjem: "Ijaaa!"
Jaz: "Potem pa oblečive jakno."
Živa: "Ne!" in steče v svojo sobo in se skrije za vrata.
Jaz: "Dobro, potem pa gre mama sama."
Živa: "Neeee!" in priteče iz sobe.

Končno se nama uspe spakirati. Odločim se, da greve kar peš, saj je do Magdalenskega parka manj kot pol kilometra. Peš še nisve nikoli šle in enkrat je treba začeti. Pa itak hodi na sprehod s Polono in nikoli mi ni rekla, da bi bile kakšne težave. Do parkirišča je šlo še vredu - to sve se že sprakticirale v zadnjih tednih - potem pa sem hotela, da mi da roko. "Ne, Iva sama!" No, dobro, dokler ne prideve do ceste pa lahko greš sama, samo lepo počasi. Prideve do ceste in na mojo prošnjo, da mi da roko, se odgovor ponovi. Pa sve kombinirale hojo z nošenjem. Je pa trajalo slabe pol ure, da sve prišle do igrišča. Ustavile sve se pri vsaki zanimivi smeti, pobožale vsakega psička, ki je šel mimo, šle malo levo, pa desno, ...









Je pa bilo na igrišču boljše. Predvsem na toboganu je postala malo manj pogumna, ampak vseeno mogoče še malo preveč. Moram namreč priznati, da me je po lanskem pripetljaju z gugalnico še vedno malo strah, da se kaj podobnega ne ponovi.

nedelja, 14. marec 2010

3. Zimski pokal peš na Pohorje

Čez celo zimo. V suhem, v dežju, po snegu, blatu, malo mešanem. Vsako nedeljo dopoldan, 13. tednov zapored. Ne udeležujem se ravno dosti tekem, ampak tale pokal pa definitivno sodi med najboljše organizirane tekme pri nas. Zahvala gre organizatorjem, sponzorjem in vsem prostovoljcem, ki sodelujejo. Pa tudi vsem udeležencem za odlično družbo.
Takole smo ga pa zaključili prejšnjo nedeljov piceriji Tota Pizza.


Hvala vam! Se vidimo spet naslednje leto!

ponedeljek, 8. marec 2010

nedelja, 7. marec 2010

Babji vikend v pogovornem tempu

Sobotno dopoldne po Prekmurski ravnici v družbi Eve. Najini jeziki so se vrteli hitreje kot najine noge in tri ure so minile kot bi mignil, Evin Garmin pa nama je nameril 31,25 km.



Za nedeljo pa sem planirala plavanje, ampak me je Sebi hitro prepričala, da greva skupaj na Pohorje. Po progi zimskega pokala in to dvakrat! Pa sve šle. Lepo počasi, večino časa sve čvekale (na zadnji strmini mi drugič ni bilo več do pogovora ;)) in po dobrih treh urah in parih začudenih pogledih ljudi, ki sva jih zgleda srečali dvakrat, bi ona šla še enkrat! Ampak nisve. Bove pa, enkrat drugič, po Rimu ;)

sreda, 3. marec 2010

Po dobrem letu na suhem ...

danes ponovno plavanje. Me je malo skrbelo kako mi bo šlo, ampak to je zgleda kot vožnja z biciklom - ne pozabiš tak hitro. V eni uri (minuta gor ali dol) sem preplavala 2 km. Lepo na izi. V primerjavi s Sebi in Barbi, sem jaz plavajoči polžek ;)

V procesu selitve sem nekam založila plavalna očala in kapo tako, da sem morala včeraj po nakupih. Po pol ure sprobavanja v Intersportu sem končno našla očala, ki so se mi zdela vredu. Da ne bo kdo mislil, da kompliciram glede izgleda, ampak imam ozek obraz in mi pri večini očal zateka ob strani, če pa zategnem pasek pa me tiščijo. Večina me itak tak zadihta, da imam potem še en dan kroge okoli oči kot kakšna panda. Pri novih mi zateka ob straneh, pa še kroge okoli oči imam. Nujno moram najti svoja stara očala! Niso bila popolna, so pa bila od vseh do zdaj še najboljša.

torek, 2. marec 2010

Februarska inventura


V primerjavi z januarjem je bil februar malo bolj tekaško obarvan. Uspelo mi je pretečti 180,5 km, 3 krat sem šla tečt na smučeh (38,6 km), samo dvakrat sem naredila krožni trening, dvakrat šla na Zimsko ligo na Pohorje (enkrat sem upravičeno špricala, drugič pa je odpadlo), enkrat sve šle s Sebi sami na Pohorje, pa štirikrat sem mučila svoj spiner in lepo na toplem prevozila 89 km.
Če naredim malo primerjavo z Ivotom, sem jaz februarja precej lenarila. Res, da jaz ne treniram za Trans-Slo ali Ultrabalaton, ampak tudi če bi želela, ne bi uspela vsega stlačiti v svoj dan. Lahko bi edino vsako jutro mučila spiner, pa sem očitno za to preveč lena. Pa prioritete imam tudi drugačne. Življenje je polno kompromisov, a ne?

ponedeljek, 1. marec 2010

Športni vikend

V soboto zjutraj sve se z Živo lepo najedle, poslale Ivota domov, da se malo uči (pa vmes malo skoči še na Roglo, seveda ;)), midve pa v avto in v MS na obisk k dediju in babici. Ker sem med tednom prešpricala dolgi tek, je bila to tudi dobra prilika, da nadoknadim zamujeno. Dedi je namreč zakon in ko je na sceni, Živa ne rabi več mame - dedi jo namreč večino časa nosi, ustreže veliki večini njenih želj, jo tu in tam podkupi s koščom čokolade ali keksom, ter pelje gledat kure.
V Prekmurju sem do zdaj dolge teke vedno tekla na relaciji MS - Odranci, tokrat pa sem izbrala čisto novo. Malo zato, ker je že v MS kar precej pihalo in na odprti prekmurski ravnici zna biti veter še bolj nadležen, malo pa zaradi spremembe okolja.


Ker je moj nosač pijače ostal doma in ker ob poti ni skoraj nobene trgovine - ena je na Tišini, pa dve v Radencih, kar pa je za tako razdaljo premalo - mi ni ostalo drugega kot, da si sama nosim pijačo. Pas s štirimi flaškami se je izkazal za kar dobro rešitev. Zadeva skoraj nič ne skače okoli pasu, edino počasi se premika od leve proti desni, kar pa tudi ni preveč moteče. Ima pa še dva žepka z zadrgo kamor se da natlačiti kar nekaj gelov ter še dva majhna žepka na ježka kamor lahko natlačiš na primer robčke. V glavnem kar uporabna zadeva.

Proga se je izkazala za super. Na prekmurski strani dajo vasi kar dobro zavetje pred vetrom, pa tudi prometa ni skoraj nič. Ob glavni cesti je povsod širok pločnik/kolesarska steza, na prleški strani pa med vasmi traktorska cesta, skozi vasi pa tudi tukaj širok pločnik s kolesarko stezo. Od Vučje vasi nazaj čez Muro do Kroga je malo makadamske poljske poti, ki pa tudi v tem času ni bila blatna. Za naslednjič moram pogledati le variante kako bi jo podaljšala za par kilometrov.

V nedeljo dopoldan pa zimska stalnica - zimski pokal Peš na Pohorje, tokrat zadnjič v tej sezoni. Sobotni dolgi tek sicer ni pusti nobenih bolečih nog, čisto sveže pa tudi niso bile. Tako sem lepo počasi štartala in se do stmine lepo ogrela, potem pa začela s prehitevanjem. Čas ni bil omembe vreden, sem pa proti vrhu že kar fajn sopihala.


Dereze so tudi tokrat bile dobra izbira, saj je bilo na progi vse od blata, ledu, snega do zamrznjene zemlje.


Za konec pa sve s Sebi izkoristile še nagrado, ki sva jo za Valentinovo dobila na portalu www.pohorje.org in se tri ure razvajale v savni. Uh, je pasalo!