Junijska inventura

Junij je bil kar se rekreacije tiče kar precej naporen.
Uspelo mi je preteči največ kilometrov (208,3 km) od kar se je pred dvema letoma rodila Živa, pa tudi pri treningih za moč sem bila pridna. Mogoče celo preveč, saj mi je kljub temu, da nisem utrujena in nimam večjega muskelfibra, padla odpornost in moje ustnice spet krasi herpes. Sicer ni tako gromozanski kot decembra lani, ampak vseeno je znak, da mogoče malo pretiravam. Pa zadnja dva dni imam že manjše težave s spanjem, kar pa po eni strani tudi ni slabo, saj mi vsaj uspeva brati knjigo. Se pa vaje za moč obrestujejo, saj težav s piriformisom nimam, pa tudi na tehtnici se pozna.
Da se ne bom skurila, bom v juliju prenehala z dvema treningoma na dan in se bolj osredotočila na prehrano, ki je moj večji problem. Vaje za moč oziroma krožni treningi pa bodo seveda ostali, bo pa režim treningov malce drugačen, ampak o tem več kasneje.

Adijo pleničke - še nekaj časa ne

Medtem, ko nekateri Živini vrstniki že nekaj tednov skačejo naokoli brez pleničk, jih mi še veselo uporabljamo in podpiramo Pampersovo in Unicefovo akcijo "1 pakiranje = 1 cepivo, ki reši življenje". Ampak glede na to kako zgleda zadnje dni pa bomo mogoče v kratkem tudi mi brez pleničk.
Že pred nekaj meseci smo začeli uporabljati kahlico - je kar težko spraviti pokakano pleničko z otroka, ki ne more biti sekundo pri miru, plus verjetno ni potrebno napisati, da to ni najbolj dišeča zadeva. Potem sem se naveličala praznjenja in pranja kahljice, pa sem kupila nastavek za WC. Potegneš vodo in je opravljeno.
Uganiti kdaj bo treba kakat nikoli ni bil problem, saj ima dokaj redno uro, pa še opazi se, ko se spravi k stvari. Potem pa hitro "A greš kakat na WC?" in že smo šibali v kopalnico. Včasih se je malo upirala, zdaj pa ji je prav zabavno, ker hodi na WC kot velika punca.

Če se je treba malo bolj skoncentrirati in ne želi, da jo kdo pri tem gleda, se pokrije z brisačo čez glavo :D

Zdaj pa smo začeli še z lulanjem na WC. Čez dan ima pleničko, zvečer po kopanju pa je brez. Po lastni želji - je kar sama ugotovila kako je lepo, če te nič ne ovira. Potem pa jaz nonstop sprašujem "Živa, a boš lulala?" saj sama skoraj nikoli ne pove, da bi šla. Zgleda se preveč dogaja, da bi bila pozorna na to, saj ko se spravi v posteljo (s sveže namontrano pleničko seveda) in ji ni najbolj za spanje takoj začne z "Živa gre kakat!" ali pa "Živa bo lulala!". Seveda takoj letimo na WC in že je akcija.
Včeraj pa sem se spomnila kako vsem rada razkazuje štemple, ki jih dobi pri zdravnici in govori "Glej kaj ma Živa!". Pa sem ji obljubila, da ji bom narisala štempla, če bo povedala, da gre lulat. Na koncu je Pikapoko na roko narisala tudi ona.

Bo pa definitivno treba iti v nabavo prave štempiljke, da ne bove obe popisani s kulico ;)

Švicanje v dnevni sobi

Zdaj že slabe tri mesece vsaj dvakrat tedensko delam trening za moč. Najlažje (psihično) mi je, če imam DVD in po njem delam vaje. Začela sem z Jillian Michael's 30 day shred. En trening traja slabe pol ure (vključno z ogrevanjem in raztezanjem na koncu), ampak v tem času se lahko kar dobro našvicaš. Potem sem se malo naveličala in sem vmes dodala vadbo po njenem najnovejšem DVDju No more trouble zones. Tukaj je precej manj skakanja in traja malo dlje (slaba ura), so pa tudi vaje precej bolj zahtevne, in kot tudi v prejšnjem vmes ni skoraj nič pavze in posledično teče švic v potokih.
Včasih pa zaradi spleta okoliščin (beri: se Živa prezgodaj zbudi) ne morem vaditi po DVDju (ker pač gledave Nodija ali kakšno drugo risanko). Takrat naredim krožni trening, ki vključuje samo vaje z lastno težo. Takšen trening ima več prednosti: ne potrebujem uteži, ki bi mi jih Živa vmes odnašala in demonstrirala kako se telovadi, potrebujem samo dobre pol ure časa in v tem času se Živa ne naveliča gledati risanke. Je pa teh pol ure zelo dobro izkoriščenih, saj med posameznimi vajami ni nič počivanja.
Krožni trening si lahko sestavi vsak sam, se pa tudi na internetu (npr. na YouTube-u je ogromno filmčkov s treningi) najde ogromno treningov - z utežmi, z lastno težo, krožnih, ... v glavnem vse kar ti srce poželi. Sama sem na YouTube-u našla enega za katerega potrebujemo 2 krat 2 metra prostora, telovadno podlogo in dobre pol ure časa.

Gre pa takole. Začnemo s 50 jumping jacki.

Nadaljujemo z desetimi split squat jumpi. Na sliki je prikazan split squat oziroma statični izpadni korak.
Z levo nogo stopimo naprej, pokleknemo in iz spodnjega položaja skočimo. Ponovimo 10 krat, nato pa zamenjamo nogo. Rezultat: stegenska mišica peče kot hudič!

Sledi 30 sklec. Za mene, ki sem bolj švoh in ne naredim niti dveh normalnih sklec, bolj izi varianta - na kolenih. Ni pa tudi 30 takih mačji kašelj ;)

Naslednja vaja je 50 počepov. Roke lahko držimo spredaj ali pa jih damo za vrat.

Sledi push to plank. Začnemo v poziciji plank - na komolcih kot je prikazano na spodnji sliki - in se najprej z desno roko dvignemo v položaj plank na dlaneh. Ponovimo 1o krat, nato pa zamenjamo roko s katero začnemo dvig.
Pri tej vaji jaz komaj zdržim do konca. Ne samo, da moraš imeti močne roke, da se dvigneš - dela celo telo, saj mora trup celi čas vaje ostati vzravnan.

Takoj za tem sledi bulgarian split squat. Ker nimam klopce, dam nogo kar na kavč. Z vsako nogo ponovimo 15 krat.

Sledi 30 sekundni stranski plank na vsaki strani. Čeprav se 30 sekund sliši malo, se vleče kot jara kača.

Za konec pa še malo tečemo na mestu. Kolena dvigujemo visoko, vsako nogo 50 krat.

Počivamo 1 minuto in vse skupaj ponovimo še dvakrat ter zaključimo z raztezanjem. Prešvicanost in utrujenost je po tem treningu zagotovljena!

Žurka

Več slik pa je tukaj.

Vse najboljše ljubica!

Ne morem verjeti, da je iz take majhne štručke ...


... v dveh letih zrasla taka velika punca!

Vse najboljše za tvoj rojstni dan,
veš da rada te imam,
srečne in vesele dni,
naj te spremljajo vse dni!

Slikovni material iz teka po Pohorju

Vir vseh slik: MOPA

Iz Rogle v Maribor - peš!

Že kar nekaj let sem spravljala, da bi se prijavila na Tek čez Pohorje, ampak mi do zdaj nikoli ni uspelo. Najprej nisem imela primerne obutve - Skylonke so super za po asfaltu, za po gozdnih poteh pa ravno niso primerne. Potem je bilo napovedano slabo vreme. To, da dežuje celi teden pred tekom je itak že povsem normalno. Potem se bila vmes noseča. Lani pa smo tisti vikend šli na morje. Letos pa imam primerno obutev, dedi in babica sta se javila, da bosta pazila na Živo, pa volje in nekaj kondicije tudi imam. Malo so me prestrašile zgodbe udeležencev iz prejšnjih let o zgubljanju po Pohorskih gozdovih. Potem pa se je uspelo zgubiti tudi Spartathlon teamu na trening teku iz Rogle v Maribor kljub temu, da so imeli pot naloženo na Garminu. Joj, kako se ne bi zgubila tudi jaz, ki imam res slab občutek za orientacijo, Pohorja pa itak ne poznam. Pa sve se zmenile z Evo, da greve skupaj. Eva je šla skupaj s Spartathlon teamom in je vedela kje morave paziti, da ne zaideve.
Tudi letos vreme ni razočaralo - deževalo je celi teden pred tekom, ampak sobotno jutro pa je bilo obsijano s soncem. Idealno za tekaški izlet po Pohorju. Na štartu smo najprej izvedeli, da je Branka en dan prej dobro označila progo tako, da ne rabimo skrbeti, pa tudi okrepčevalnic naj bi bilo precej več kot prejšnja leta. Malo po osmi uri so štartali tekači na daljši varianti, mi pa smo si privoščili kavico pri Drašu in se potem z avtobusom odpravili na Roglo. Kot vsako leto prej, se je tudi tokrat izkazal avtobus in na polovici vzpona do Rogle skoraj zakuhal. Po krajšem postanku smo skoraj eno uro pred štartom prispeli na Roglo. Še zadnje priprave in že smo krenili proti Mariboru. Itak nas je bilo samo 22 in kmalu sve ostali z Evo sami. Ivo je štartal iz Maribora in po izračunih, bi se morali srečati nekje pri Pesku. Pa sve ga zagledali kakšen kilometer in pol od Peska. V pogovornem tempo sve nadaljevale pot proti Šumiku. Cesto je kmalu zamenjala pot skozi gozd in kljub spustu se ni dalo hitro tečti, saj je bilo potrebno ves čas gledati pod noge. Na Šumiku sve se okrepčale, potem pa je sledil vzpon do Areha. Malo sve tekle in več hodile. Malo pred Arehom pa se mi je zazdela pot nekam znana in kmalu sem ugotovila, da tečeve po smučarsko-tekaški progi. U, še malo pa bo okrepčevalnica na Arehu. Hvalabogu! Ni več tako daleč do konca! Dobri dve uri teka in hoje sta me kar zdelali. Hja, tek po terenu je precej bolj naporen od teka po cesti, kljub temu, da je tempo počasnejši. Volja do pogovora me je počasi minevala in Eva je kljub temu, da bi lahko šla naprej, ostala z mano (hvala ti!). Potem me je začelo še skrbeti kje za vraga hodi Ivo. Glede na to, da je precej hitrejši od naju, bi naju moral že zdavnaj dohiteti. On pa si je le privoščil malo daljši postanek, ko je zvedel, da so "zasledovalci" dobrih 20 minut za njim. Pri Stolpu naju je le dohitel in pri Belviju odhitel naprej. Čeprav je od Belvija do doline le dobrih 5 kilometrov spusta, pa je bil to najhujši del. Me je tako nabilo v prste, da so me boleli vsi nohti na nogah! Že nevemkolikokrat sem se spustila od Belvija navzdol, ampak tako grozno pa ni bilo še nikoli. Joj, se je Eva naposlušala mojega jamranja. Po 3 urah in 39 minutah sve končno prispele v cilj in vse muke so bile v trenutku pozabljene. Eva, hvala ti!
Potem pa je sledila analiza v super družbi pri Drašu, okronana z super tortico, ki jo je Inot kupil Sebi za njen najdaljši tek. Bravo Sebi, carica si!
Moj lubček je pa itak najboljši! Kljub temu, da se je zjutraj komaj spravil iz postelje in potem celo pot jamral kak mu danes za nič ni, pa da bo zadnji in podobne bedarije, je za 68 km dolgo pot iz Maribora do Peska in nazaj porabil 6 ur in 26 minut in prišel v cilj PRVI!
Glede na to, da je bil Večer eden izmed sponzorjev, pa si je tale tek zaslužil tudi en članek, ki si ga lahko preberete tukaj.

Zadnja in prva hkrati

Pozimi je bil za mene vzpon na Pohorje tedenska stalnica, ko pa se je zaključil zimski pokal, pa so se končali tudi moji pohodi na Pohorje. Enkrat sve se sicer odpravile skupaj s Sebi (in sve celo naredili dva zaporedna vzpona), potem pa do prejšnjega tedna nič več. Potem pa sem na TF videla razpis za kolesarski in tekaški vzpon na Pohorje. Pa sva se seveda prijavila in v torek spravila peš gor, da vidiva, če je breg še tako strm kot pozimi. Meni se je zdelo, da še bolj, saj sem skoraj crknila do vrha ;)) Nič hudega, v soboto bomo itak šli gor po Kordeku kjer je malo bolj položno in kaj bo bo.
Za soboto je bilo napovedan dež celi dan in zjutraj je res lilo, potem pa se je razjasnilo in izgovora, da ne bi šla, ni bilo več. Na štartu pa presenečenje: prijavljenih nas je bilo samo 6 tekačev in skoraj 100 kolesarjev! Zgleda so vsi ostali tekači šli na druge prireditve - v tem času jih je itak kot listja in trave.
Ker hribov, razen krajših klancev skorajda ne tečem, sem vedela, da bom morala vmes malo tudi hoditi in za cilj sem si postavila, da pridem gor v 1:15.
Takoj po štartu smo se tekači porazgubili med množico kolesarjev - edino Zvoneta sem imela ves čas na vidiku. Kmalu sem ugotovila, da skoraj nič nisem počasnejša, če strmejše dele prehodim, kot pa, če počasi tečem. Že po ravnem imam bolj slab občutek za razdaljo, v hrib pa sploh ne. Po 45 minutah vprašam kolesarja, ki me je ravno dohitel, koliko je prevozil do zdaj in mi pove da 5,5 km. Kaj?!?! Če bom tako nadaljevala bom rabila do cilja uro in pol. Nič, konec lenarjenja, bo treba malo več tečt. Hvala bogu je tudi klanec postal malo bolj položen in mi je kar šlo. Potem pa naenkrat, ravno ko sem hodila, zaslišim: "Ne mi zabušavat!" Ivo! Ko mi je povedal, da je do cilja samo še malo (čeprav ni bilo tako malo ;)), se dobila malo poleta in sva skupaj odtekla do cilja. 1:11:40! Ni slabo, bi pa lahko bilo precej boljše. Sploh, če upoštevam, da sem imela še dovolj energije za ciljni šprint in nisem izdihnila poleg.
Takole pa je zgledalo tekaško omizje po podelitvi pokalov in medalj po kategorijah:

Od šestih tekačev, smo bili štirje edini v naši starostni kategoriji in smo tako pobrali 5 pokalov za prvo mesto in eno medaljo za drugo mesto.
Če pogledam rezultate, pa tekači v primerjavi s kolesarji sploh nismo bili tako počasni. Še meni, ki sem bila zadnja, je uspelo prehiteti 11 kolesarjev, Ivo, ki pa je bil prvi (in je v cilj prišel dobrih 19 minut pred mano) pa jih je prehitel kar 37!
Naslednje leto bo tekaška udeležba sigurno boljša in bo motivacija tudi malo večja, tako da se bom tudi morala malo bolj potruditi. Ampak bova morala začeti malo več trenirati tudi daljše klance ;)

Radenci

Nervoza pred tem tekom se je začela že po Ormoškem polmaratonu. Rezultat tam je pokazal, da bi mi v Radencih lahko upelo odtečti polmaraton pod 1:50, še posebej če bi imela osebnega zajca. Ampak prav taisti zajec mi je hkrati "grozil", da v Radencih ne bom imela Polarja, ker se preveč obremenjujem s pulzom, pa s časi na kilometer, pa če bom crknila kilometer pred ciljem, ... Baje sem hujša kot, če bi šla postavljat svetovni rekord. Svetovnega rekorda res ne morem popraviti, lahko pa bi morda izboljšala svoj PB iz leta 2007. Zadnja tekma pred nosečnostjo, ko mi je v Radencih uspelo odtečti polmaraton v 1:48:55. Če bi mi to uspelo bi bilo fantastično, sploh ker sem takrat trenirala enkrat več kot zdaj.
Potem sem se začela obremenjevati z vremenom. Kaj pa če bo vroče kot lani? Kaj če me bo spet začelo zaradi vročine in sopare pobirati že na začetku in bo cel tek eno samo mučenje. Vsak dan sem spremljala vremenske napovedi in bolj se je bližal dan D, bolj so kazale da bo dež. In to ne kakšno blago rosenje, ampak konkretni nalivi. Verjetno ne rabim povedat, da sovražim tek po dežju :) Naj lije. Je že boljše kot vročina. Bom imela kapo s šiltom in me dež ne bo tako motil.
Potem sem med posedanjem v Vogauu prejšnjo soboto še prehladila mehur. Kako za vraga naj tečem, če pa me nostop tišči lulat? Pa sem se nalivala z urološkim čajem in petek, en dan pred dnevom D, je zgledalo vse ok. Hvalabogu!
Potem pa zvečer ugotovim, da sem v Mariboru pozabila svojega Polarja! Panika! Kako naj tečem brez Polarja. Sploh se ne spomnim kdaj sem nazadnje tekla brez Polarja. No, zdaj kaj je je, v Maribor se zaradi ene brezvezne ure ne bom vozila, bo že Ivo stiskal čase na kilometer, koliko imam pa pulz pa je itak boljše, da ne vem.
Zjutraj pa prijetno presenečenje - nič dežja, samo oblačno in vetrovno ter precej hladno. Enako vreme kot leta 2007. Če ne bo severni veter preveč močan, bo super!
Ampak kaj oblečti, da ne bo premalo ali pa preveč. Jaz sem se odločila da oblečem kompresijske dokolenke, tričetrt pajkice in majico s kratkimi rokavi ter za začetek še majico z dolgimi rokavi čez in jo potem po potrebi slečem. Med čakanjem na štart sem pa čez vse to navlekla še 150 l vrečo za smeti. Bila sem največje čudi naokoli - ne vem sicer zakaj, ker je to v tujini kar običajna praksa v takšnem vremenu - mi pa je bilo kar precej bolj toplo kot pa brez. Na štartu sem potem ugotovila, da je majica z dolgimi rokavi preveč, na koncu pa se je izkazalo, da bi bila zadosti že majica brez rokavov.
Med tekom pa sem se počutila kot "zvezda". Moj zajček ni bil samo zajček, ampak mi je tudi nosil pol litrsko plastenko vode, mi držal zaveterje, odpiral gele, ... Niti enkrat se mi ni bilo potrebno ustaviti na okrepčevalnici. Niti ena sekunda ni šla v nič. S pulzom se tudi nisem obremenjevala - po občutku sodeč ni bil strašno visok, ker bi lahko tak tempo držala še kakšen kilometer več, hitreje pa moje noge niso hotele iti. Priznam pa, da me je ves čas mučilo kako hitro sploh tečeva in če ne bi na desetem kilometru moje vprašanje slišal še en tekač in povedal številko, mislim da ne bi vedela do konca ;)))
Sicer sem vmes malo "popustila" ali pa je bil kriv veter v prsa, ampak na koncu nama je uspelo priti v cilj v času 1:47:25! Juhuhuu! Nov PB!

Zgleda pa res malo preveč maham z rokami (by Sebi), čeprav se meni med tekom sploh ne zdi, da bi nekam strašansko mahala.

Hvala lubček, da si mi pomagal do PBja. Brez tebe mi ne bi uspelo!

Vsako jutro ista pesem

Vstajanje. Živa je zaspanka na kvadrat in vstajanje ob 7h zjutraj je največja muka. Nič ne pomaga, če 10 minut prej dvignem rolete, prižgem televizijo, ropotam s posodo, ko jo zlagam iz stroja, ... še najin ultraglasen fen je ne zbudi. Edini učinek vsega tega je, da se pokrije z odejo čez glavo in spi naprej. Sledi malo bolj direkten in nežen pristop, Živa pa "ne, mama puti, Živa pala". Ker pač mora mama v službo, Živa pa k varuški, to seveda ni možno, in sledi oblačenje z jokom in stokom. Čez minutko pa preklop - solze izginejo, nasmešek se prikrade na mala usta - in že je običajna, vedno dobrovoljna Živa. Mamina slaba vest, ki vsako jutro "meče" ubožico iz postelje, pa ostaja. Kako naj naredim zbujanje bolj otroku prijazno? Pol ure prej v posteljo ne pomaga, ker samo dlje časa traja, da zaspi. Zjutraj pa spet ista zgodba.