V primerjavi z januarjem je bil februar malo bolj tekaško obarvan. Uspelo mi je pretečti 180,5 km, 3 krat sem šla tečt na smučeh (38,6 km), samo dvakrat sem naredila krožni trening, dvakrat šla na Zimsko ligo na Pohorje (enkrat sem upravičeno špricala, drugič pa je odpadlo), enkrat sve šle s Sebi sami na Pohorje, pa štirikrat sem mučila svoj spiner in lepo na toplem prevozila 89 km.
Če naredim malo primerjavo z Ivotom, sem jaz februarja precej lenarila. Res, da jaz ne treniram za Trans-Slo ali Ultrabalaton, ampak tudi če bi želela, ne bi uspela vsega stlačiti v svoj dan. Lahko bi edino vsako jutro mučila spiner, pa sem očitno za to preveč lena. Pa prioritete imam tudi drugačne. Življenje je polno kompromisov, a ne?
Ja res je življenje je polno kompromisov, ampak najprej je treba spoznat, kaj so prioritete, k sreči eni to veste, drugi pač ...
OdgovoriIzbriši@Dexi:
OdgovoriIzbriši1. Prioritete... Glede na to, da že cel teden berem o prioritetah... In o tem kako zaradi "nepravilno postavljenih prioritet" nimamo časa za druge, "bolj pomembne prioritete"... Se ne morem več zadržati komentarja...
2. Če malo pogledaš v prihodnost: celo življenje ne boš mogel turirati v športu kot turiraš sedaj. Nekoč se boš morda zaradi starosti / poškodbe / iztošenosti umiril in takrat ne bo nikogar, ki bi ti stal ob strani. Ker bodo vsi že imeli družine in partnerje... In ti zaradi večnega odrekanja zaradi športa ne boš imel drugih stvari, ki bi te zanimale.
3. Res je, da ni nujno da boš dočakal takšno starost, da ne bi mogel več turirati v športu. Zato (jaz) raje živim 3 leta tako kot želim kot 10 let tako kot želijo drugi.
4. Ljudje smo zelo različni in težko je najti sorodno dušo. Brez odrekanja ne gre. Je pa dosti vredno, če se znamo s partnerjem pogovarjati in predvsem - če znamo poslušati in sklepati kompromise.
Houk, govorila sem!