Jaz: "Živa, a greve na igrišče? Na tobogan?"
Živa z velikim navdušenjem: "Ijaaa!"
Jaz: "Potem pa oblečive jakno."
Živa: "Ne!" in steče v svojo sobo in se skrije za vrata.
Jaz: "Dobro, potem pa gre mama sama."
Živa: "Neeee!" in priteče iz sobe.
Končno se nama uspe spakirati. Odločim se, da greve kar peš, saj je do Magdalenskega parka manj kot pol kilometra. Peš še nisve nikoli šle in enkrat je treba začeti. Pa itak hodi na sprehod s Polono in nikoli mi ni rekla, da bi bile kakšne težave. Do parkirišča je šlo še vredu - to sve se že sprakticirale v zadnjih tednih - potem pa sem hotela, da mi da roko. "Ne, Iva sama!" No, dobro, dokler ne prideve do ceste pa lahko greš sama, samo lepo počasi. Prideve do ceste in na mojo prošnjo, da mi da roko, se odgovor ponovi. Pa sve kombinirale hojo z nošenjem. Je pa trajalo slabe pol ure, da sve prišle do igrišča. Ustavile sve se pri vsaki zanimivi smeti, pobožale vsakega psička, ki je šel mimo, šle malo levo, pa desno, ...
Je pa bilo na igrišču boljše. Predvsem na toboganu je postala malo manj pogumna, ampak vseeno mogoče še malo preveč. Moram namreč priznati, da me je po lanskem pripetljaju z gugalnico še vedno malo strah, da se kaj podobnega ne ponovi.
joj, tile sprehodi :-) Včasih bi zraven kar umrla od dolgčasa :-))) Se pa sčasoma izboljšuje, zdaj že kar nekaj prehodiva in če jo vmes fino motiviram, sva kar hitri :-)
OdgovoriIzbrišiAmpak se je pa splačalo imeti malo potrpljenja, ker se je kar fino zmatrala in potem zvečer zaspala kot bi mignil ;)
OdgovoriIzbrišiBove pa prakticirale tudi sprehode za mamo - prav neverjetno kak je začela zdaj uživati v vozičku :))) Lahko jo 2 uri brez problema (no, steklenička edino tu pa tam "slučajno" pade na tla) voziš naokoli. Na začetku pa je bila katastrofa.