V Rimu smo najprej kupili zemljevid in poiskali pot do hostla.
Tam sve z Ireno srečali še Bojana in Igorja. Nagledovala sta si zajčke za 3:45, jaz pa sem premišljevala, če naj grem z zajčki za 4:00. Po treningih sodeč, se mi je zdelo, da bi lahko bila malo hitrejša in sem se odločila, da grem kar po svoje in kar bo bo. Nekaj minut pred štartom Irena pove: "glejte strelce ob ograji, haha". Hmm, mogoče bi pa jaz tudi šla. Briga me, itak me noben ne pozna. Je bila pametna odločitev, saj bi morala drugače ob poti iskati primeren plac, ki ga pa ni bilo, pred dixiji pa vrste. Je pa malo manjkalo, da bi zamudila štart.Kljub gužvi smo začeli s solidnim tempom in prve kilometre je kar letelo. Malo sem se bremzala, me pa je ves čas tudi mučilo vprašanje: kaj pa če zmorem več kot mislim? Če me bo pobralo, se bom pač mučila do konca, edino kar se ne sme zgoditi je, da me prehitijo zajci za 4:00.
Do polovice je šlo zelo dobro (1:56:21), ampak sem vedela, da ni šanse, da zdržim tak tempo še naprej. Potem pa se je počasi začelo in od 30 km naprej je bilo pravo mučenje. Na vrh vsega pa še tlakovana cesta, vedno ožje ulice, ovinki in gužva hujša kot na začetku. Zadnjih nekaj kilometrov se okolice sploh ne spomnim, saj sem konstantno gledala pod noge, da se slučajno ne bi raztrešila kot nek tekač malo pred mano. Pravo salto je naredil!
Na Piazza del Popolo na okoli 37 km so me dohiteli še zajčki za 4:00. Nič, kar je je, sem si rekla, zdaj se jih pa drži! Še malo vijuganja po ulicah in malo pred 40 km smo bili tam kjer smo začeli. Še en klanec, tlakovan seveda in za ovinkom se je prikazal slavolok in za njim Kolosej. Še malo pa bo konec. Pri Koloseju pa spet klanec, na srečo asfaltiran. Še zadnji ovinek, potem pa rahel spust v ciljno ravnino. Zajčki za 4:00 so bili malo pred mano. Začela sem šprinatati - če lahko temu sploh tako rečem, saj je bil moj tempo na zadnjih 194 metrih 4:54! Končno v cilju! Hvala bogu, ker ne bi mogla narediti niti koraka več!
Ura je kazala 4:00:32 oziroma 3:58:59 neto. Jupiii! Uspelo mi je priti pod 4 ure!
Mogoče bi lahko z malo bolj pametnim pristopom (malo počasneje na začetku ;)) bila na koncu hitrejša, mogoče pa bi me po 30 km pravtako začelo pobirati. Lahko, pa da bi se tudi ta pristop izjalovil. Glavno, da je bil cilj priti pod 4 ure dosežen. Bom to taktiko sprobala na naslednjem maratonu.
Najprej sem se javila mami, da sem še živa in napisala sms za ostale, ki so doma čakali na novice, potem sem šla poiskat svojo prtljago in počakat na Ireno in Mirota.Čez pol ure pa je bilo že precej boljše. Malce smo se raztegnili in okrepčali, potem pa preoblekli in počasi odpravili do hostla. Planirali smo še nekaj ogledov znamenitosti, ampak čas, ki smo ga imeli na razpolago je kar hitro minil in z ogledov, razen kar smo videli spotoma, ni bilo nič.
Čeprav je bila prva moja misel, ko sem prišla v cilj, da mogoče maraton ni za mene in bo boljše, če ostanem pri polovičkah, saj zahtevajo manj treninga in na tekmi vsaj časovno manj trpiš, pa sem zdaj že drugega mnenja. Maraton še bo! Izbran pa je že tudi skoraj ;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar