Neverjetno

Še kakšno leto nazaj si ne bi nobeden mislil, da bo naša mačka Maja tako potrpežljiva z Živo kot je. Predvsem zato, ker skoraj nobenemu ne pusti, da bi jo božal - z izjemo mene, Enisa, Žive, moje mame, včasih pa se celo pusti mojemu očetu, ampak na njega večinoma še vedno renči in piha. Je pač divja mačka, ki je imela na začetku slabe izkušnje z ljudmi. Pred sedmimi leti sva jo vzela v azilu in že par dni potem je dobila mačjo kugo. Sledil je dober mesec vsakodnevnih obiskov, včasih tudi dvakrat dnevno, pri veterinarju in od takrat je do ljudi zelo rezervirana. Še k nama na začetku ni hotela in potem šele ko je njej pasalo. Da bi se je dotaknil kdo drug pa ni bilo šanse. Enega najinega prijatelja je celo napadla, ko je prišel na obisk. Ampak zdaj je postala povsem druga mačka. Prej je bila najraje sama, zdaj pa se nonstop mota okoli nas, še posebej okoli Žive. Ni mi najbolj jasno zakaj, ker Živa svojo ljubezen do nje - ko jo zagleda zavriska od veselja - izkazuje na ne preveč nežen način. Ampak zgleda, da je ljubezen obojestranska.

Še dobro, da sve jo vzele s sabo kljub temu, da sva se ob ločitvi zmenila, da bo Maja ostala pri njem dokler živi v hiši. Koliko lepih trenutkov bi zamudile v teh mesecih, Maja pa bi bila tam večino časa sama, zaprta v hiši ali pa zunaj na mrazu. Na začetku ji tu ni bilo najbolj všeč, zdaj pa se imamo lepo vsi.