Tekaška depresija

Končno je mimo! Celo zimo sem imela kup izgovorov, da ne grem tečt: nisem naspana, ker sem ponoči desetkrat vstala, nimam nikogar, ki bi pazil Živo, sneži, preveč veter piha, ... enostavno se mi ni dalo. Ta mesec pa mi je celo uspelo pretečti več kot 100 km - zaenkrat 112,6 km pa še kakšnega upam, da bom, če bo šlo - trenutno ima prednost stanovanje. Prijava na ormoški mali maraton je dobra motivacija. Hitrosti še vedno nimam neke strašne, sem pa napredovala. Zgleda, da je tek trikrat tedensko ravno optimalen, saj poleg tega z Živo vsak dan prehodive (prevozive) kar nekaj km. Morave pa sprobati še tek z vozičkom - zdaj bo verjetno šlo, ker se še kar rada vozi. Bo pa treba obvezno vzeti s sabo trak, ker 10 kil nosit zraven pa vozit še voziček ni ravno mala malca.