Ljubljanski maraton

Je končno za mano. Noge ne bolijo več, prehlad, ki me je mučil nekaj dni pred pa je ostal. Ni šlo tako kot sem planirala. Do konca avgusta je šlo večinoma po planu - tekaške treninge sem naredila vse, ostala dva pa sem večinoma spustila. Ne bom pisala zakaj, ker so konec koncev to samo izgovori. Lahko bi vstajala ob 5h zjutraj kot za tekaške treninge, ampak se mi je zdelo, da mi bo dodatna ura spanja bolj koristila. Potem so se pojavile težave s piriformisom zaradi katerih sem črtala intervale in zmanjšala hitrosti na tempo tekih. Potem pa še en teden pred LM, dopust na Malti in enotedenska tekaška abstinenca. Za konec pa me je dobil še prehlad. Po vsem tem bi bilo neumno pričakovati izboljšanje rezultata iz Ormoža (1:53:26), kaj šele podiranje osebnega rekorda iz Radenec leta 2007 (1:48:55).
Pa sem šla zaradi družbe, poleg tega pa je Inot ponudil prevoz. Zadnji trenutek sta se nama pridružili še Sebi in Žiža. Inot je bil tokrat v vlogi zajca za 3:45, kar bi v drugačnih okoliščinah bilo idealno za izboljšanje mojega rezultata iz Ormoža. Ampak sem se odločila, da grem s takim tempom, ki mi bo trenutno ustrezal. Samo, da pridem brez večjega mučenja v cilj.
V Ljubljani smo se najprej dobili z Urošom pred Maxijem - Uroš hvala ti za štartno številko in ostalo - srečali celi kup forumovcev, malo poklepetali in naredili eno gasilsko za spomin.

Vir

Sebi in Žiža sta mahnili na sprehod po Ljubljani, mi pa na štart.
Kljub temu, da je bilo prijavljenih več kot 7000 tekačev se mi ni zdelo, da bi bila taka strašanska gužva. Malo naprej je stal zajec za 4:00 in odločila sem se, da se ga bom na začetku držala, potem pa bom videla kako bo šlo. Po poku štartne pištole smo začeli s kombinacijo hoje in teka, sledilo je malce gužvanja po ovinkih, potem pa je steklo. Komaj sem se držala zajca za 4:00, potem pa vidim zakaj - ker smo ga žgali dosti hitreje. Coldrex je zgleda prijel in počutje je bilo čisto ok. Če bo šlo tako do konca, bo super.
Okrepčevalnice ob progi so bile dobro založene, navijači na progi so bili glasni in kilometri so hitro minevali. Na petnajstem kilometru srečam Zdravka, ki je tudi bil zajec za 3:45 in mi pove, da je Inot malo za njim. Torej mi gre kar dobro. Poskušam se držati Zdravka, ampak kmalu potegne naprej. Okoli osemnajstega kilometra me dohiti Inot in mi pove, da če bom šla tako naprej, da mi bo uspelo priti pod 1:53. To bi bilo več kot odlično!

Vir

Odločim se dati vse od sebe in mogoče mi bo uspelo izboljšati vsaj Ormoški čas. Množica glasnih navijačev ob progi mi da še dodatno energijo. Pojavi se znak 21 km. Še malo pa bo konec. Potem pa še en znak 21 km in nekaj sto metrov naprej še en. Kaj za vraga je zdaj to? Pozneje sem zvedela, da so bile to table za usmerjanje tekmovalcev na polovički v cilj.
Zagledam balon na ciljni črti in iztisnem še zadnje atome moči iz sebe. Končno konec! Zoki mi da high-five. Moj Polar pokaže 1:54:01. Super! Nisem izboljšala nobenega rezultata (razen poraznih 1:58:57 iz letošnjih Radenec), ampak je vseeno super!

Vir

V cilju srečam Sašota, Špelo in Uroša, ki je bil tokrat v vlogi fotografa in navijača. Malo poklepetamo, potem pa jo mahnem do avta kjer sta me čakali Sebi in Žiža. Med čakanjem na Inota, počvekamo ob skodelici kakava in vroče čokolade. Inot pove, da je bil na sekundo točen, ampak da je to njegovo zadnje zajčevanje, ker itak skoraj noben ni šel z njim. Joj, kak mi je žal, da se ga nisem držala od začetka :(( Ampak kot pravijo: po toči zvoniti je prepozno.
Za konec se odpravimo še na analizo v Portal in zaključimo lep dan v dobri družbi. Inot in Sebi, hvala vama za prevoz, kosilo, ... Super sta!

Vir

Danes me čaka en izi tekec, da pretegnem noge, potem pa s treningi naprej. Sladkih 6 in Palmanova me čakata!

Kdo koga bolj pogreša

In kako je bilo na Malti

Z eno besedo super!

Proti pričakovanju je polet minil dokaj hitro in brez večjih problemov. Čeprav majhni otroci nimajo svojega sedeža (saj tudi ne plačajo karte), smo dobili enega dodatnega (nazaj grede pa dva, ker je bilo bolj prazno letalo) in je bilo bolj udobno.



Hotel je postavljen na pečini in ima svojo peščeno plažo. Temperatura zraka je bila idealna (med 25 in 27 stopinj), vode pa prav prijetna (okoli 22 stopinj).




Medtem ko je bilo Živo avgusta težko spraviti iz vode, je bilo zdaj ravno obratno - veliko navdušenje, ko je videla morje ali bazen, potem pa ji v vodi ni bilo všeč. No, pa smo namesto tega zidali gradove v pesku (če si vklopil domišljijo na ful, drugače so bili to bolj kupi peska ;)) in se nastavljali soncu :)

En dan je poolboy Živi in Sari naredil psička iz balona.

Ampak, ko je ta "srečal" Živine zobke, je od njega ostalo ...

Ha ha ...

Poleg tega smo se še potepali po otoku ...


Zadnji večer pa smo preživeli v mestu Sliema. O hotelu raje ne bi - saj je bil kar ok, ampak če ga primerjaš z Golden Sands Resort pa ... Dobrega se človek hitro privadi ;))


Hvala Metka, Robi in Sara, da ste naju vzeli s sabo! :)

Draga Maja

Oprosti, da te puščave pri dedku in babici. V stanovanju ti nikoli ni bilo všeč. Preveč divje narave si, da bi lahko bila zaprta med štirimi stenami. Ko smo se preselili v hišo si odkrila življenje izven štirih sten in se popolnoma spremenila. Ko smo se preselile k dedku in babici pa še bolj. Postala si prava razcartanka, ki pa vseeno ljubi svobodo, lov na miške in ptiče. Rada imaš Živo in potrpežljivo prenašaš njene včasih ne preveč nežne izlive ljubezni.


Radi te imave in pogrešali te bove! Se vidimo kmalu!

Končno dopust

Samo še danes, potem pa 7 dni Malte v apartmaju hotela Golden Sands Resort. Ležanja na plaži ne bo kaj dosti, saj Živa in Sara nista kaj preveč navdušeni nad poležavanjem ;) Bomo pa malo odklopili od službe in vsakdanjika ter se potepali po Malti, čofotali v morju in bazenih, ... uživali na kvadrat :)

Na koncu se vse izteče kot je treba

Dober mesec nazaj sem pisala o Živi in vrtcu. Da povzamem na kratko: bila je katastrofa in sem jo izpisala. Enostavno ni šlo. Po dveh tednih je bilo v vrtcu vsak dan slabše, začela pa se je spreminjati tudi Živa. Iz veselega in odprtega otroka se je spremenila v cmero, ki se drži mame kot klop. Zadnji dan v vrtcu sem bila zraven tudi jaz in kar sem videla oziroma slišala, mi ni bilo najbolj všeč. Vem, da se dve vzgojiteljici ne moreta posvetiti vsakemu otroku posebej, ampak tudi ni nobene potrebe, da otroku, ki joče, ker pogreša mamo, ker mu je vse novo, neznano, ... nekdo neprestano govori, da je majhen razvajenček in da samo izsiljuje. Ali pa ga, ko joka, poči v voziček in ga gunca sem ter tja, namesto, da bi ga vzela v roke in tako poskušala potolažiti. Eh, škoda besed.
Mogoče bi vztrajala z vrtcem, če mi ne bi prijateljica povedala, da se njena varuška Nana, še ni preselila in da ima prosto mesto. Jupi! Tu pa je bila povsem druga zgodba. Res, da ima Nana manj otrok, ampak ima tudi povsem drugačen pristop uvajanja. Malo solz je seveda bilo na začetku - v primerjavi z vrtcem, bi lahko rekla, da sploh nič ;) Dobro se je ujela z ostalimi tremi otroci in se na veliko lupčkajo, ko kateri pride, gre ali pa kar tako vmes :)) Sicer še vedno malo je (v vrtcu sploh ni), ampak brez problema spi in je dobre volje, ko prideš po njo. Nana je zakon!

Pohorski gozdni tek

Kljub slabi vremenski napovedi, je bilo vreme odlično družba pa še boljša. Na žalost se klanci od lani niso nič kaj zravnali, mi pa jih je bilo dosti lažje pretečti kot lani - zgleda tudi intervali po ravnici nekaj koristijo. Letos je bila konkurenca precej hujša kot lani in sem kljub precej boljšemu času - letos 40:37, lani pa 47:39 - dosegla eno mesto slabšo uvrstitev v kategoriji. Letos pa mi tudi ni uspelo prehiteti gospe Lojzke, ki je en dan prej postala svetovna veteranska prvakinja v gorskem teku v skupini F70! Kapo dol!

"Konkurenca" pred štartom - ne vem od kod Sebi ideja, da jo bom čakala v cilju :o :)))

Tak kot smo se mučili v prvi klanec navzgor, je še bolj letelo navzdol

Malo martinčkanja na malici in čakanju na podelitev

Prvih pet v kategoriji B

Po razglasitvi rezultatov in podelitvi pokalov in priznanj je sledilo še žrebanje nagrad za vse udeležence. Lani sem dobila fleksšajbo in pleskarski čopič, letos pa visečo mrežo :)
Odlična je bila tudi analiza na koncu s sladkim in borovničkami ;) Hvala vsem za super lepo nedeljo! Upam, da kmalu ponovimo!

P.S.
Avtorica prvih dveh in zadnje slike je Alja, tretje pa ZdravkoC. Hvala obema!

Ali je to pravi način uvanja v jasli?

V torek je bil Živin prvi dan v jaslih. Glede na to, da je moja mama v penziji in je čuvala Živo od sredine junija, ko sem jaz začela s službo, smo se odločili, da jo bo ona uvajala v vrtec. Noben izmed nas ni pričakoval, da bodo kakršnekoli težave - Živa se zelo rada druži z otroci in se ne boji tujcev (kar je po drugi strani problem saj gre brez problema s komerkoli). Zgleda smo se zelo motili.


Prvi dan je bilo še kar - dokler je bila babi v vidnem polju je bilo ok, drugače pa jok. Čisto razumljivo - majhna igralnica, 14 otrok, pa še 13 mamic/babic/sestric in en očka ter 2 vzgojiteljici. Dokler sva bila z Enisom še tam, je bila ful gužva. Preden sva šla nama je vzgojiteljica povedala kaj vse mora imeti vsak dan s sabo in razložila kako naj bi zgledali prihodnji dnevi. V glavnem uvajanje kot so nam ga predstavili ob vpisu v vrtec - postopoma, ob spremstvu osebe na katero je otrok navajen. Moji mami pa je povedala čisto drugače - ne bomo nič razvlačevali, ampak bomo kar presekali in naj jo zjutraj pripelje in pusti tam. Ob 10h so me seveda klicali, da Živa že celi čas joče in naj pridemo po njo. Kaj so pa delale 2 uri?!?! Vem, da imata 14 otrok, ampak zato se uvaja skupaj s starši.
Danes naj bi jo pustila tam eno uro. Glede na včerajšnji jok, smo hoteli, da je babi z njo, ampak ji ni pustila. Naj gre domov in pride po njo ob 9h. Ob 9h, ko je babi prišla po njo, je sama sedela na terasi in ni jokala. Komentar vzgojiteljice pa je bil: "Moram biti odkrita - Živa je ves čas jokala. Vaš otrok je zahteven in težaven!". Halooo?!?! Kako lahko ožigosa otroka, ki ga pozna par ur in se mu skoraj nič ne posveti?
Če jutri ne bo pustila, da je babi zraven, bo pa potrebno obiskati ravnateljico, ker to mislim, da ni normalen način uvajanja v vrtec. Mogoče pali pri večjih otrocih, pri enoletnikih pa definitivno ne.

Najboljši sosed in Ljubljanski maraton

Pred slabima dvema tednoma sem po pošti od najboljšega soseda prejela zadnjo številko njihove revije Uživajmo zdravo. Takoj mi je padla v oči reklama na zadnji strani revije v katerem vabijo člane kluba Zdravo življenje (moja malenkost je tudi ;)) na Ljubljanski maraton. Prvim 100 bodo podarili tekaško majico in 50 % popust na štartnino. So se mi kar zasvetile oči, ko sem to prebrala! Pa še 18 Garminov bodo razdelili! Odllično! Potem pa berem dalje in pridem do naslednjega:

"Popust lahko uveljavljajo člani kluba Uživajmo zdravo ob predložitvi kartice Mercator Pika z nalepko kluba Uživajmo zdravo. Prijava (na 10,5 km, 21 km in 42 km) in uveljavljanje popusta za člane sta možna na sedežu organizatorja Timing Ljubljana, Staničeva 41, 1000 Ljubljana, najkasneje do 20.10.2009 v času uradnih ur, med 10. in 13. uro. Popust velja samo za člane kluba Uživajmo zdravo in ni prenosljiv na nečlane. Popusti se ne seštevajo z drugimi popusti, ki jih nudi organizator."

Mercator Pika kartico imam, član kluba Zdravo življenje sem tudi, ampak kako zavraga naj jaz pridem na Timing v času uradnih ur? Bi si morala vzeti kar dopust. Če prištejem še stroške za vožnjo do Ljubljane in nazaj, pa parkirišče, se mi pa itak ne splača. V današnjem času pa bi se ja moralo tudi na kak drug način dokazati lastništvo kartice in članstvo v klubu, a ne? In sem pisala na uzivajmozdravo@mercator.si in povprašala, če bi šlo tudi kako drugače. Kmalu sem dobila odgovor, da je prijava možna samo na Timingu. Pa saj to je ja diskriminacija vseh njihovih zvestih strank, ki ne živijo ali delajo v Ljubljani, a ne?!?! Pri Mercatorju tega sicer ne mislijo spremeniti, so mi pa v tolažbo poslali tekaško majico! Hvala! Na maraton pa se bo zgleda potrebno prijaviti kar preko Tekaškega foruma. Ne bo za polovico ceneje, bo pa vseeno malo ceneje. Novi Garmin bo pa tudi še malo počakal na mene ;)

Pain in the butt

Po ubijalskih intervalih prejšnji torek (6 krat 1200 m s tempom 4:40 min/km in 3:00 min pavzo vmes) me je začelo malo špikati v levi ritnici. Ni se mi zdelo nič kaj kritično. Med petkovim tempo tekom pa je postala bolečina in po 7 km forsiranja, sem se odločila, da lepo na izi zaključim, ker nima smisla. Itak sem šla z pretiravanjem predaleč, ker se je bolečini v ritnici pridružila še sevajoča bolečina vzdolž zadnje stegenske mišice proti kolenu.
Po malce googlanja včeraj sem prišla do naslednjega bojnega plana:

• malo tekaške pavze - če bo v sredo boljše, grem probat tečt, intervali pa do nadaljnjega zamenjani s tempo tekom

• sprehod vsako popoldne ali pa spiner zjutraj

• strečing

Vir

• samomasaža s teniško žogico

Vir

Ta samomasaža je presenetljivo učinkovita - po parih minutah je sevajoča bolečina izginila, piriformis pa še vedno boli, ampak precej manj.

Ker sem podobne probleme imela tudi po porodu, ampak takrat ne zaradi teka, temveč ležanja
pretežno na enem boku, se mi zdi, da bi znalo biti tudi zdaj to eden od vzrokov (poleg celodnevnega sedenja v službi). Takrat se večinoma ležala na levem boku in me je bolela desna stran, zdaj pa sem obrnila posteljo in opažam, da spim večinoma na desnem boku. Torej se moram ponoči še načrtno obračati z boka na bok. Se že počutim kot čevapčič na žaru ;))