5. moravski tek

1. maj je tradicionalen dan za piknikiranje. Tečt sem šla kvečjemu zjutraj, pred piknikom, nikoli pa po. Vsaka stvar se enkrat zgodi tudi prvič in tako je bilo tudi s tem tekom. Za kosilo smo malo roštiljali, potem smo vsi trije skupaj še malo (dobri dve urci, če sem bolj natančna) oddremali, potem pa hitro v Moravske toplice na tek. V Pomurskem pokalu v rekreativnih tekih je kar precej lepih tekov, ampak nikoli mi ni bilo jasno zakaj se večina organizatorjev teh tekov odloči, da je štart popoldan - tudi poleti, ko je tudi pozno popoldan še kar precej vroče. Tale se je začel ob 17h, ko je termometer v senci kazal 25 stopinj. Na soncu pa je bilo pravo poletje. Če temu prištejem še veter, ki je pihal iz jugovzhodne smeri, je bilo to za mene idealno vreme za tek. Samo se šalim - hujšega si ne bi mogla zamišljati ;)
Na prijavah sva potem še izvedela, da so zaradi del na cesti skrajšali proge iz 13.5 km na 11.6 km za moške in z 9.5 km na 5.8 km za ženske. Jao, pa za slabe pol ure (za Ivota malo več), se pa skoraj ne splača obuti superg! Ampak, če sva že plačala, bova pa tekla.
V senci dreves smo se lepo ogreli in dejansko sploh nisem imela občutka kaj me sploh čaka. Na štartu je bila majša zmeda: napovedovalec je bral seznam tekačev, ura je bila skoraj za štart in štarter ni vedel, če naj že ustreli s štartno pištolo ali ne. Ko se jim je uspelo zmeniti kako in kaj, je štartna pištola končno počila in že smo se pognali v dir kot, da nam gori za petami. Mimo golf igrišča in med polji proti Mlajtincem. Kmalu se je tempo umiril in reka tekačev se je raztegnila. Pred mano je bila skupina tekačic, ki sem se je hotela držati, kljub temu, da nisem bila sigurna, če bom lahko zdržala takšen tempo do konca. Sonce pa je žgalo kot sredi poletja. Po dobrih dveh kilometrih je bila v Mlajtincih prva okrepčevalnica. Sem jo samo od daleč pogledala - izguba časa. Ko smo obrnili nazaj proti Moravskim toplicam, je začel moj tempo počasi upadati, ampak tudi tekačem pred mano, saj je ostala razdalja med nami dokaj konstantna. Del zadnjega kilometra je šel ob gozdu in tista senca je prijala bolj kot kozarec vode. Še malo vijuganja po ozki ulici in že je bil na vidiku cilj. Hvala bogu, da ne rabim iti še enega kroga!
Kljub vsemu mučenju pa čas 27:27 sploh ni bil tako slab. S takim tempom (4:43 min/km) sem do zdaj tekla samo intervale! Žal mi je, da nisem na uri pritiskala vmesnih časov, saj me prav zanima kako hitro sem potem tekla na začetku.
Po rezultatih pa sem bila 10. absolutno in 2. v kategoriji. Še ena "dalja" za Živo ;)

Lubček pa se je moral mučiti še en krog in je bil na koncu 5. absolutno in 1. v kategoriji. No, pa se je vseeno splačalo iti na konjsko dirko ;)

Avtor obeh slik je Boris R. Hvala za fotke!