Zimska avantura v Istri

Začelo se je že v soboto zjutraj. V Murski Soboti je snežilo kot za stavo kljub temu, da so vremenarji napovedovali sneg šele za pozno popoldan. Podobne razmere so bile po celi Sloveniji. Na cestah katastrofa - kot, da so vsi cestarji na dopustu. Do Zreč sem potebovala uro in tričetrt. Ker glede razmere na cesti ni imelo ravno smisla takoj nadaljevati poti do Strunjana, sva po TV pogledala še smučarske teke na Rogli, potem pa sva počasi krenila naprej. Razmere na cesti so se malo izboljšale, večjih zastojev ni bilo, le malo bolj počasi smo se vozili. Po slabih štirih urah končno prispeva v Strunjan, kjer sva imela rezervirano prenočišče.
V nedeljo zjutraj ob 8h je termometer v avtu pokazal -8 stopinj C. Brrr! Mrzlo bo! Najprej sva se odpravila v Novigrad, kjer sva pobrala Sebi in Inota, potem pa smo se odpeljali v Savudrijo.
Štart je bil napovedan za ob 10h, ampak šele malo pred deseto so začeli s prijavami. Za razliko od ostalih tekaških prireditev na katerih sem bila, smo tu medalje dobili ob prijavi - še preden smo sploh začeli ;)

Ker zunaj ni bilo ravno prijetno toplo, smo se med čakanjem raje greli v avtu.

Dobre pol ure po napovedanem štartu, so ultraši končno dobili štartne številke ...

in s 40 minutno zamudo krenili na pot.

Najprej sem planirala, da se bom v Buje odpeljala sama, potem pa sem se prištulila Nani in njenemu možu. Kot sem ugotovila v Bujah, je bila to zelo pametna odločitev, ker dvomim, da bi sama našla štart - Buje niti niso tako male in so precej razvejane, oznake kje je štart pa popolnoma nobene. No, v dveh urah, ki sem ju imela na razpolago, bi verjetno ga že našla.
Med čakanjem smo si privoščile kavico in čaj, potem pa so se punce odpravile na pot, jaz pa sem čakala na Dexija, da bova skupaj odtekla preostanek poti.

Na štartu v Savudriji smo se zmenili, da na okrepčevalnici v Bujah pustim Sebijine copate in Ečotovo vrečko. Čeprav sem tipu na okrepčevalnici rekla, da morajo ostati tam, saj se bo Sebi verjetno preobula, jih je le-ta medtem, ko sem šla na WC, dal v avto organizatorja in copati so se ves čas teka vozili pred Sebi, ki pa ga je ves čas neuspešno lovila.
Kmalu so začeli prihajati tekači. Eni po asfaltu, drugi po zasneženi cesti. Organizator šparal z oznakami trase in večina jih je na poti do Buj vsaj enkrat zablodila.


Končno sta pritekla tudi Dexi in Ečo. Malo sta se okrepčala - z mrzlo pijačo in zmrznjenimi jabolki!!! - potem pa smo skupaj mahnili naprej.

Od stanja na snegu sem se kar lepo namrznila, podplat desne noge pa mi je otrpnil. Počasi smo tekli naprej. Pot se ves čas rahlo vzpenja. Ečota spotoma izgubiva. Komaj čakam na Grožnjan, kjer se bo cesta končno spustila in od tam naprej bo samo ravnina.

Končno se začne spust. Cesta zasnežena. Zaradi mraza začne štrajkati tudi baterija na fotoaparatu.

Kmalu prideva do doline Mirne. Na vseh okrepčevalnicah samo mrzla pijača in od mraza pomrznjena jabolka. Še dobro, da sem nama natočila zeleni čaj z medom. Ni vroč, je pa v primerjavi s pijačo na okrepčevalnici prav prijetno topel.
Še pred štartom so vsi govorili kako se vlečejo kilometri v dolini Mirne. Ker sem vajena ravnine, se mi je zdelo, da pretiravajo. Kmalu sem ugotovila, da so imeli prav. Na začetku je nekaj ovinkov, potem pa se cesta zravna in ves čas pred sabo vidiš konec. Tečeš in tečeš, ampak se ti zdi kot, da se sploh nisi premaknil.

Po dobrih trinajstih kilometrih je končno konec.

Še dobre tri kilometre z enim manjšim klancem pa bova v cilju.

Organizator se je odločil, da bo letos premaknil cilj v mesto, zato odtečeva mimo nogometnega igrišča kjer je bil cilj lani. Zagledava eno oznako, ki pravi, da je pot do cilja desno. Potem pa nobene oznake več. Skoraj 10 minut blodiva po mestu in iščeva oznake in cilj. Končno srečava nekaj tekačev, ki se pri avtih preoblačijo, in naju usmerijo do cilja.

V cilju pa seveda nadaljevanje v stilu celotnega dne: klopi in mize kar zunaj na mrazu, nekaj kozarčkov mrzlega čaja, razdeliva si zadnjo porcijo testenin, ... Počakamo, da Ečo dobi svojo vrečko, Sebi pa medtem pove organizatorju to kar si vsi ostali mislimo. Mislim, da nismo prezahtevni, če pričakujemo označeno traso, topel čaj na okrepčevalnicah in ne ledeno mrzle pijače - za počasnejše je itak ostala samo ledeno mrzla voda - pa vsaj topel prostor na koncu, da bi se lahko v miru okrepčali in preoblekli. Tuši bi bili že luksuz. Ne rabim ne majice, niti medalje. Lepa proga pa tudi ni dovolj. Sneg in mraz pa itak sploh ni bil problem, saj bi doma tekli še v hujšem - je bilo kar nekaj več snega, pa za kakšnih 10 stopinj nižje temperature.
Potem nas Sebi in Inot odpeljeta nazaj v Savudrijo kjer smo zjutraj pustili avte. Komaj čakam topel tuš, savno in večerjo. Po večerji pa še kozarček refoška in ...
Če odmislim organizacijske kikse, je bil super vikend ;) Bova še ponovila - ampak le hotelski del, tečt pa bova šla po svoje.