sreda, 12. avgust 2009

Včasih se stvari ne iztečejo tako kot si želimo

Po mesecih priprav in odrekanja je za Uroša končno prišel dan štarta prve etape teka čez Slovenijo - od Hodoša do Ptuja. Moja vloga tokrat je bila spremstvo na kolesu.


Dobre pol ure pred štartom smo prispeli na Hodoš in pred začetkom poklepetali z Inotom in njegovo spremljevalno ekipo (Sebi in Žižka ;)) ter drugimi udeleženci.



Začetek teka je bil zelo sproščen - večina tekačev je klepetala med sabo kot da gredo na kratek tekec, ne pa na 82,5 km dolgo pot do Ptuja. Kmalu se je Urošu pridružil Boris in kilometri so kar hitro minevali. Po Mačkovcih je Uroš začel omenjati WC in v Moščanskem bifeju smo imeli prvi pit-stop. Potem je bilo en čas vredu - spet je postal zgovoren - na Puconski ravnici pa se je spet začelo - krči v želodcu in posledično obisk WCja v Čardi. Malo za tem se nama je pridružila še Klavdija in ko smo imeli že tretji obisk WCja, smo začeli razglabljati ali ima vse skupaj sploh še smisel. Se mučiti še naprej ali odnehati?


Zelo težka odločitev. Sploh če pomisliš na ves vloženi trud, težke treninge na katerih mu je šlo super, zdaj pa to.


Odločil se je še malo nadaljevati. Mogoče bo pa boljše.


Na žalost ni bilo. Pomagalo ni niti aktivno oglje, ki nam ga je dala Sebi. Na avtobusni postaji med Tišino in Petanjci končna odločitev - odstop. Ni imelo smisla se mučiti še par kilometrov, ker kot je zgledalo, boljše ne bi bilo. Zdravje je vseeno na prvem mestu. Sploh, ker bo še dosti priložnosti. Nima se smisla obremenjevati z "kaj bi bilo, če bi ...". Ostani še naprej tako predan in vztrajen kot si! Če pa boš še kdaj rabil spremstvo pa veš ;)

12 komentarjev:

  1. Tatjana, a si ti mislila s temi sandali na biciklu do Ptuja priti? po moje bi te do vrha Kapele pošteno ožulili.
    lp,L

    OdgovoriIzbriši
  2. Leon Tatjana je superženska to bi lahko že vedel ;)

    OdgovoriIzbriši
  3. :XD
    Leon, pri vsem dogajanju, ti opaziš kaj sem mela obuto ;)))

    OdgovoriIzbriši
  4. Hvala bogu, da ni opazil, da imam mozolj na riti ;-)

    OdgovoriIzbriši
  5. Ali pa kak je obad mene pičil v rit. Mater kak srbi ;)))

    OdgovoriIzbriši
  6. ja, ja, ja.... saj če bi ti trebalo kolesarit do ptuja, potem ti več ne bi blo smešno v teh sandalih. :) lp,L

    OdgovoriIzbriši
  7. V teh sandalih sem prehodla ogromno km. Dvomim, da bi me na biciklu ožulili ;)

    OdgovoriIzbriši
  8. gremo probat? :)) lp;L

    OdgovoriIzbriši
  9. Boris, res škoda, da se je za tebe tudi prehitro končalo. Si res raztural! Kakšna pa je strokovna diagnoza tvoje poškodbe?

    OdgovoriIzbriši
  10. Hmmm, berem listek, ki sem ga dobil in kakšne diagnoze ni :( Samo da ni nič polomljenega in da moram hladiti vnetje in po potrebi uporabljati analgetike. Prepričan sem, da sem se prav odločil. Zdaj čakam poročila tistih ki so vztrajali kljub bolečinam/poškodbam, ker me zanima koliko časa bodo potrebovali za regeneracijo/ozdravitev, da vidim ali ima sploh smisel vztrajati na tako dolgih tekmah kljub bolečinam/poškodbam. Si ne predstavljam, da bi tekel/hodil 80 km z natrgano tetivo samo zato, da bi prišel do cilja, ki ni življensko pomemben.

    OdgovoriIzbriši
  11. Jaz sem imela zelo podobno poškodbo spomladi 2006. Jaz sem vztrajala tako dolgo, da sem še komaj hodila. Ne vem, če ma smisel vztrajati, ker potem zdravljenje traja samo dosti dlje. Itak pa je že en mesec pavze grozno dolgo.

    OdgovoriIzbriši