Na tretjini poti

Do Ljubljanskega maratona. Prvih 6 tednov treningov je za mano, čaka pa me jih še 12.
Po količini treningov mi je FIRST plan kar pisan na kožo - tri tekaške treninge na teden zmore res vsakdo - in v šestih tednih sem spustila samo enega! Pa še tega ne bi, če bi noč (oziroma par ur) prej malo manj žurala ;) Pri dodatnih dveh treningih, ki jih priporočajo, pa sem bila prve štiri tedne malo bolj lena in sem se na bicikl spravila samo enkrat tedensko, zdaj pa sem se odločila za bolj sigurno varianto - spiner zjutraj pred službo.
Čeprav plan zgleda enostaven ni - niso zajebani samo intervali, ampak tudi tempo in še pri dolgen teku ne tečeš ravno na izi. Vsak trening šteje. Prve tedne so bili intervali pravo mučenje - skoraj sem crknila, da sem držala predpisani tempo, zdaj pa so postali že malo lažji - ne premišljujem več če bom morala iti bruhat v grm ;))) Večinoma moram na začetku pavze hoditi, ampak se ne sekiram - smisel teh pavz je itak ni hitrost, ampak počitek, da lahko potem odtečem vse intervale približno enako.
Tudi tempo teki so vsak teden lažji - na začetku se komaj držala predpisani tempo - joj, je Polar piskal - in čakala kdaj bo končno konec. Zdaj brez problema držim predpisani tempo oziroma grem včasih še hitreje - poskušam tečti po občutku, vendar tako, da zdržim do konca brez, da bi crknila. Se mi zdi brezveze, da bi se bremzala. Isto kot se nima smisla siliti, če pač ne gre.
Sem pa tudi ugotovila, da če hočem narediti res dober trening in dati vse od sebe, moram obvezno imeti vmes en dan pavze (brez teka, spiner in bicikl sta ok). Prejšnji teden sem namreč petkov tempo tek prestavila na soboto, potem pa v nedeljo kot običajno dolgi tek. V soboto zjutraj mi je šlo super - 10 km sem namesto v predpisanih 53:50 pretekla v 52:26 pri povprečnem pulzu 154 - v nedeljo pa je bilo eno samo mučenje. Res da je bilo okoli 25 stopinj, v soboto pa samo 17, ampak tudi noge niso hotele sodelovati. Lepa lekcija za naprej.

Pa še en dober komad za intervale ;)



Zdaj pa s polno paro naprej!