Dober mesec nazaj sem pisala o Živi in vrtcu. Da povzamem na kratko: bila je katastrofa in sem jo izpisala. Enostavno ni šlo. Po dveh tednih je bilo v vrtcu vsak dan slabše, začela pa se je spreminjati tudi Živa. Iz veselega in odprtega otroka se je spremenila v cmero, ki se drži mame kot klop. Zadnji dan v vrtcu sem bila zraven tudi jaz in kar sem videla oziroma slišala, mi ni bilo najbolj všeč. Vem, da se dve vzgojiteljici ne moreta posvetiti vsakemu otroku posebej, ampak tudi ni nobene potrebe, da otroku, ki joče, ker pogreša mamo, ker mu je vse novo, neznano, ... nekdo neprestano govori, da je majhen razvajenček in da samo izsiljuje. Ali pa ga, ko joka, poči v voziček in ga gunca sem ter tja, namesto, da bi ga vzela v roke in tako poskušala potolažiti. Eh, škoda besed.
Mogoče bi vztrajala z vrtcem, če mi ne bi prijateljica povedala, da se njena varuška Nana, še ni preselila in da ima prosto mesto. Jupi! Tu pa je bila povsem druga zgodba. Res, da ima Nana manj otrok, ampak ima tudi povsem drugačen pristop uvajanja. Malo solz je seveda bilo na začetku - v primerjavi z vrtcem, bi lahko rekla, da sploh nič ;) Dobro se je ujela z ostalimi tremi otroci in se na veliko lupčkajo, ko kateri pride, gre ali pa kar tako vmes :)) Sicer še vedno malo je (v vrtcu sploh ni), ampak brez problema spi in je dobre volje, ko prideš po njo. Nana je zakon!
Ja, take Nane so zlata vredne. Tudi jaz sem Ano, po manj kot mesecu dni, izpisala, čuvanje pa je prevzela kar babica. Naslednjič smo z vrtcem poskusili pri 3 letih, takrat pa sploh ni bilo več problema :)
OdgovoriIzbriši