1. Tek ob Dravi

Super organizirana tekma. Kot so obljubljali organizatorji, je bilo asfalta res malo in smo tekli celo čez travnik. Škoda edino, da se je čas zabeležil le prvim trem moškim in ženskam, zaradi česa ni bilo objavljenih rezultatov. Vreme je bilo super - za ležanje ob bazenu: vroče in soparno. So pa lubenice v cilju zaradi tega bolj pasale. Pa ženskam bi lahko dali primerne majice (beri ženske kroje). Še dobro, da je tale vsaj prav Ivotu.

Mala baba na Veveričkah

Vročina je do štartov otroških tekov popustila, gužva na štartu pa je bila primerljiva s tisto zjutraj.Pol otro itak ni vedlo kaj se dogaja in so bili zmedeni od vse te gužve in preglasnim ozvočenjem. Pri najmanjših, ki tekli skupaj s starši, pa so tekli tisti, ki so se na štartu postavili v prvo vrsto, ostali pa so pač hodili za njimi. Ampak je bilo fajn. Vsi so dobili štartno vrečko polno reklam in kupončkov za popuste, pa majčko, vodo in Frutabelo, na koncu pa seveda medaljo. Medalja je pa najboljša, ker je čisto enaka kot mamina. Uvrstitev ni bila pomembna, pomembno je bilo sodelovati. Naslednje leto pa spet.

Peklenski Radenci

Se mi zdi, da sta v Radencih možni samo dve varianti: ali je mrzlo, vetrovno in če imaš srečo, še deževno, ali pa vroče kot da je sredina julija. Lani je bila prva varianta, letos pa je bila seveda na vrsti druga. Ker sem vedela kakšno bo vreme, sem šla na štart čisto neobremenjena in brez nekih posebnih predpriprav. Preskočila sem le TT treninga v sredo in petek, običajno pico za "zadnjo" večerjo, pa zamenjala s šmornom iz muslijev.
V Radence sva očitno prispela pravočasno, ker pri prevzemu štartne številke še ni bilo gužve. Pa še trije Špartanci (takrat še v civilu) so mi zapeli Vse najboljše ;) Hvala Zdravko, Samo in Fifty! Ste mi polepšali dan!
Ivo je tudi letos bil moj osebni zajček, ki je poleg tempa skrbel tudi za vodo, namočeno gobico, vodo, mrzlo vodo, ... Se mi zdi, da sem se vsaki kilometer drla "vodo". Zahvaljujoč njemu se mi ni bilo potrebno ustaviti na nobeni okrepčevalnici, pa tudi za to, da se nisem ulegla v kakšno senco ob poti. Res ne vem, če me je bilo kdaj tako vroče. Vročina je žgala iz asfalta, da so me pekli podplati. Klela sem kompresijske dokolenke, ker mi je bilo vroče v meča. Edina dobra stran teh štumfov je, da me pol niso nič bolele noge.
Na desetem kilometru nama je kljub vremenu kazalo zelo dobro (48:30), potem pa sem malo popustila. Zaradi vročine ni več šlo tako hitro, nama pa je uspelo držati dokaj konstanten tempo vse do cilja. Končni čas (1:44:47) ni moj PB, sem pa z njim zelo zadovoljna. Hvala lubček, da si me spravil do cilja, me spodbujal in mi stregel ob poti.

Foto by Marjetka. Hvala za slike in spodbudne besede ;)

Popoldan je na Veveričkinem teku tekla tudi Živa - več o tem pa naslednjič.

Neroda ali zakaj jaz nisem za trekinge

Ker se mi uspe raztreščiti že na asfaltu (prvič, pred dvema mesecema) in na makadamu (danes). Da ne bo pomote: med tekom in v obeh primerih po ravnem. V primerjavi z današnjim prvi padec ni bil nič kaj takega - sem si malo odrla dlani - danes pa se mi zdi, da so dlani zelo dobro prestale padec (par pikic), desni komolec in kolk pa ...

Z naslednjim padcem bom pa verjetno že lahko konkurirala Ivotu ;))

Kolo: vse kar potrebujemo je pravi "korenček"

Živa ni najbolj navdušena nad kolesom. Raje teka, laufa, ... Edini napredek od lani je čelada. To zdaj sama hoče imeti na glavi. Vseeno pa je potreben "korenček", da se jo spravi na kolo. Pol kepice sladoleda. Dobila pa bi ga tudi, če bi šli na igrišče peš ;)





Potem smo odkolesarili do slaščičarne, po daljši poti (najbližja je čez cesto od slaščičarne) do igrišča in nazaj domov. Precej hitreje in v bolj ravni črti, precej pa manj stresno za mene, kot peš. Še vedno namreč nisem našla pravega pristopa, da bi jo pripravila, da me drži za roko. Živa hoče vse sama, glada pa vse drugo, samo ne kod hodi. Ahh ...

Brez avta

Moje Lagune. Malo sva premišljevala, da bi jo zamenjala s čim bolj praktičnim in cenejšim za vzdrževanje, kot je na primer Berlingo. Sva našla enega za dobro ceno - slabe tri leta starega, s solidno opremo in malo kilometri. A kaj, ko so za mojo preljubo Laguno piškavih 2700 evrčkov. Skoraj me je kap! Na avto.net-u za podobne avte zahtevajo dobrega jurja več. Pa sva ga dala gor tudi midva. Da vidiva kakšno bo zanimanje. Ivo jo je lepo zglancal, poslikali smo jo kar spotoma, ko smo šli na sprehod, zvečer pa dali oglas na avto.net. Naslednje jutro klic zainteresiranega kupca. Zelo zainteresiranega. Popoldne je je prišel pogledat, sprobat in že smo bili na AMZS-ju in sklenili kupčijo. Nič nismo spuščali cene - je bila zadosti letna vinjeta (letošnja pa še dve stari ;))), eno sezono vožene zimske gume, pa skoraj poln tank dizla. In za koliko sva jo prodala? 3750 evrčkov! Ne vem, če ni bila cena celo prenizka.Naj dobro služi svojim novim lastnikom - tako kot je nam.
Eto in zdaj sem brez avta. Še dobro, da je Ivo (trenutno na poti) v Grčijo, pa se tačas lahko vozive z njegovim Kangoojem. Vmes pa iskanje novega ...

Muesli cookiji

Danes sem nameravala spečti piškotke iz kozarca - no moji ne bi bili iz kozarca, ampak le po istem receptu - pa sem pozabila kupiti kokos, potem pa sem se še odločila, da namesto ovsenih kosmičev uporabim kar mueslije in se "rešim" dodajanja rozin, pa še drugo suho sadje in nekaj oreškov bo zraven. In nastali so odlični cookiji, ki se naredijo en-dva-tri. Najprej v eni veliki skledi zmešamo:
- 5 skodelic mueslijev (30 % suhega sadja, polnozrnati ovseni kosmiči)
- 3 skodelice moke
- 1 skodelico rjavega sladkorja - lahko tudi več, če želite bolj sladke
- 150 g nalistanih mandljev
- po 1 žličko pecilnega praška, sode bikarbone in soli
Potem v mikrovalovki ali na kak drug načim stopimo 250 g masla ter stepemo 4 cela jajca, ki jih potem primešamo maslu in vse skupaj vlijemo na suho mešanico. Če je vse skupaj presuho (kot je bilo pri meni) dolijemo še malo mleka - toliko, da lahko zamesimo testo. Testo oblikujemo v kroglice - jaz sem delala v velikosti ping-pong žogice - ki jih sploščimo. Pečemo okoli 20 minut (oziroma manj, če so cookiji manjši/tanjši) na 180 stopinj C. Jaz sem iz te mase dobila 30 cookijev premera okoli 5 cm.

Končno nova postelja

Smo se je kar načakali. Skoraj vsakodnevno so padala vprašanja kdaj pride. In je prišla dva tedna pred rokom.
Najprej se je Ivo namučil, da jo je pripeljal domov in potem, da je miljon (malo pretiravam, ampak jih je bilo prek 20) znosil v peto nadstropje. Potem pa jo je še sestavil. Mala lastnica, neučakana kot je, je pri tem seveda "pomagala". Prvi dan jo je sestavil toliko, da je gospodična lahko v njej spala - korpus predalnika, korpus omarice in posteljo - naslednji dan pa še predale in namontiral vratca omarice. Poličnik še čaka na sestavljanje - se ne mudi, saj je luknja v katero pride prav zabavno skrivališče ;)

Priden je tale najin Ivo, a ne ;) Hvala lubček!

Lumparije

Živa, babica in dedi na Lumpijevih ustvarjalnih delavnicah ob sredah pri najboljšem sosedu ...

Mate kaj za pusta hrusta?

P.S.: Da ne bo kdo mislil, da mama ne ve, da čebelice nimajo brk. Tale čebelica si jih je zaželela ;)