Samo včasih počutje ravno ne sovpada z vremenom in sva štartala malce pozneje kot sva planirala, saj se je "bom se samo malo vlegla" raztegnilo na eno in pol urno spanje na kavču. Baterije sem si malo napolnila, ampak po pravici povedano se mi ni kaj preveč ljubilo iti, mi pa je bilo tudi škoda zapraviti takšen prelep dan. In sva šla. Čez Avstrijo do Murecka, tam pa nazaj v Slovenijo ter do Zgornjega Konjišča, kjer se začne Čemaževa pot in ostale tri kolesarske poti po apaški dolini. Temperatura je bila okoli 15 stopinj in kljub temu, da je veter kar konkretno pihal, je bilo precej toplo. Jaz pa v dolgih rokavih. Vroče. Noge pa kot hlodi. Dobrih 40 minut, ki sva jih potrebovala do kolesarskega mostu čez Muro v Črncih, se je vleklo kot jara kača. Vmes sem že mislila, da sva zgrešila kakšno oznako, ker mostu ni in ni hotelo biti. Ah.Pri mostu sva naredila postanek in sem začela jamrati, da mi ne gre najbolj. Ivo predlaga, da pa potem greva kar nazaj, saj se nima smisla mučiti. Pa saj res, zakaj bi se mučila? Maraton je za mano, do Radenec je še čas, pa tudi nekih planov nimam.
Pa sva obrnila nazaj. Po najkrajši poti. Ob Muri, po Poti starega hrasta. Že po začetku Čemaževe poti, ki vodi mimo nekaj hiš je bilo neverjetno mirno, tukaj ob Muri pa se je slišal samo kakšen ptiček tu in tam, še šumenja vode se ni slišalo.
Prav čarobni so tile gozdovi ob Muri.
Dobrih 30 minut, ki sva jih potrebovala nazaj do Zgornjega Konjišča, pa je minilo kot bi mignil in na koncu sploh ni bil slab tek.Oče panonskih hrastov, ki je razstavljen ob ribnikih v Zgornjem Konjišču.
Naslednjič pa bova šla kar ob Muri navzdol dokler se nama bo dalo. Upam, da bodo cvetele akacije. To je šele pravljično. Dišeča Murska šuma.
Lepou je, lepou ;)
OdgovoriIzbriši