Pohorski gozdni tek

Kljub slabi vremenski napovedi, je bilo vreme odlično družba pa še boljša. Na žalost se klanci od lani niso nič kaj zravnali, mi pa jih je bilo dosti lažje pretečti kot lani - zgleda tudi intervali po ravnici nekaj koristijo. Letos je bila konkurenca precej hujša kot lani in sem kljub precej boljšemu času - letos 40:37, lani pa 47:39 - dosegla eno mesto slabšo uvrstitev v kategoriji. Letos pa mi tudi ni uspelo prehiteti gospe Lojzke, ki je en dan prej postala svetovna veteranska prvakinja v gorskem teku v skupini F70! Kapo dol!

"Konkurenca" pred štartom - ne vem od kod Sebi ideja, da jo bom čakala v cilju :o :)))

Tak kot smo se mučili v prvi klanec navzgor, je še bolj letelo navzdol

Malo martinčkanja na malici in čakanju na podelitev

Prvih pet v kategoriji B

Po razglasitvi rezultatov in podelitvi pokalov in priznanj je sledilo še žrebanje nagrad za vse udeležence. Lani sem dobila fleksšajbo in pleskarski čopič, letos pa visečo mrežo :)
Odlična je bila tudi analiza na koncu s sladkim in borovničkami ;) Hvala vsem za super lepo nedeljo! Upam, da kmalu ponovimo!

P.S.
Avtorica prvih dveh in zadnje slike je Alja, tretje pa ZdravkoC. Hvala obema!

Ali je to pravi način uvanja v jasli?

V torek je bil Živin prvi dan v jaslih. Glede na to, da je moja mama v penziji in je čuvala Živo od sredine junija, ko sem jaz začela s službo, smo se odločili, da jo bo ona uvajala v vrtec. Noben izmed nas ni pričakoval, da bodo kakršnekoli težave - Živa se zelo rada druži z otroci in se ne boji tujcev (kar je po drugi strani problem saj gre brez problema s komerkoli). Zgleda smo se zelo motili.


Prvi dan je bilo še kar - dokler je bila babi v vidnem polju je bilo ok, drugače pa jok. Čisto razumljivo - majhna igralnica, 14 otrok, pa še 13 mamic/babic/sestric in en očka ter 2 vzgojiteljici. Dokler sva bila z Enisom še tam, je bila ful gužva. Preden sva šla nama je vzgojiteljica povedala kaj vse mora imeti vsak dan s sabo in razložila kako naj bi zgledali prihodnji dnevi. V glavnem uvajanje kot so nam ga predstavili ob vpisu v vrtec - postopoma, ob spremstvu osebe na katero je otrok navajen. Moji mami pa je povedala čisto drugače - ne bomo nič razvlačevali, ampak bomo kar presekali in naj jo zjutraj pripelje in pusti tam. Ob 10h so me seveda klicali, da Živa že celi čas joče in naj pridemo po njo. Kaj so pa delale 2 uri?!?! Vem, da imata 14 otrok, ampak zato se uvaja skupaj s starši.
Danes naj bi jo pustila tam eno uro. Glede na včerajšnji jok, smo hoteli, da je babi z njo, ampak ji ni pustila. Naj gre domov in pride po njo ob 9h. Ob 9h, ko je babi prišla po njo, je sama sedela na terasi in ni jokala. Komentar vzgojiteljice pa je bil: "Moram biti odkrita - Živa je ves čas jokala. Vaš otrok je zahteven in težaven!". Halooo?!?! Kako lahko ožigosa otroka, ki ga pozna par ur in se mu skoraj nič ne posveti?
Če jutri ne bo pustila, da je babi zraven, bo pa potrebno obiskati ravnateljico, ker to mislim, da ni normalen način uvajanja v vrtec. Mogoče pali pri večjih otrocih, pri enoletnikih pa definitivno ne.

Najboljši sosed in Ljubljanski maraton

Pred slabima dvema tednoma sem po pošti od najboljšega soseda prejela zadnjo številko njihove revije Uživajmo zdravo. Takoj mi je padla v oči reklama na zadnji strani revije v katerem vabijo člane kluba Zdravo življenje (moja malenkost je tudi ;)) na Ljubljanski maraton. Prvim 100 bodo podarili tekaško majico in 50 % popust na štartnino. So se mi kar zasvetile oči, ko sem to prebrala! Pa še 18 Garminov bodo razdelili! Odllično! Potem pa berem dalje in pridem do naslednjega:

"Popust lahko uveljavljajo člani kluba Uživajmo zdravo ob predložitvi kartice Mercator Pika z nalepko kluba Uživajmo zdravo. Prijava (na 10,5 km, 21 km in 42 km) in uveljavljanje popusta za člane sta možna na sedežu organizatorja Timing Ljubljana, Staničeva 41, 1000 Ljubljana, najkasneje do 20.10.2009 v času uradnih ur, med 10. in 13. uro. Popust velja samo za člane kluba Uživajmo zdravo in ni prenosljiv na nečlane. Popusti se ne seštevajo z drugimi popusti, ki jih nudi organizator."

Mercator Pika kartico imam, član kluba Zdravo življenje sem tudi, ampak kako zavraga naj jaz pridem na Timing v času uradnih ur? Bi si morala vzeti kar dopust. Če prištejem še stroške za vožnjo do Ljubljane in nazaj, pa parkirišče, se mi pa itak ne splača. V današnjem času pa bi se ja moralo tudi na kak drug način dokazati lastništvo kartice in članstvo v klubu, a ne? In sem pisala na uzivajmozdravo@mercator.si in povprašala, če bi šlo tudi kako drugače. Kmalu sem dobila odgovor, da je prijava možna samo na Timingu. Pa saj to je ja diskriminacija vseh njihovih zvestih strank, ki ne živijo ali delajo v Ljubljani, a ne?!?! Pri Mercatorju tega sicer ne mislijo spremeniti, so mi pa v tolažbo poslali tekaško majico! Hvala! Na maraton pa se bo zgleda potrebno prijaviti kar preko Tekaškega foruma. Ne bo za polovico ceneje, bo pa vseeno malo ceneje. Novi Garmin bo pa tudi še malo počakal na mene ;)

Pain in the butt

Po ubijalskih intervalih prejšnji torek (6 krat 1200 m s tempom 4:40 min/km in 3:00 min pavzo vmes) me je začelo malo špikati v levi ritnici. Ni se mi zdelo nič kaj kritično. Med petkovim tempo tekom pa je postala bolečina in po 7 km forsiranja, sem se odločila, da lepo na izi zaključim, ker nima smisla. Itak sem šla z pretiravanjem predaleč, ker se je bolečini v ritnici pridružila še sevajoča bolečina vzdolž zadnje stegenske mišice proti kolenu.
Po malce googlanja včeraj sem prišla do naslednjega bojnega plana:

• malo tekaške pavze - če bo v sredo boljše, grem probat tečt, intervali pa do nadaljnjega zamenjani s tempo tekom

• sprehod vsako popoldne ali pa spiner zjutraj

• strečing

Vir

• samomasaža s teniško žogico

Vir

Ta samomasaža je presenetljivo učinkovita - po parih minutah je sevajoča bolečina izginila, piriformis pa še vedno boli, ampak precej manj.

Ker sem podobne probleme imela tudi po porodu, ampak takrat ne zaradi teka, temveč ležanja
pretežno na enem boku, se mi zdi, da bi znalo biti tudi zdaj to eden od vzrokov (poleg celodnevnega sedenja v službi). Takrat se večinoma ležala na levem boku in me je bolela desna stran, zdaj pa sem obrnila posteljo in opažam, da spim večinoma na desnem boku. Torej se moram ponoči še načrtno obračati z boka na bok. Se že počutim kot čevapčič na žaru ;))

Komu je podobna

Dete

Mama in teta (pred kar nekaj leti)

Ati (pred kar nekaj leti)

Mogoče mi je čisto malo podobna. Po slikah. V živo pa skoraj nič. Po izgledu, po karakterju pa je bolj podobna meni, razen trme ;))

Ikea

Baje bo v najinem stanovanju takole:



Ha ha ha.

Moj mali Duracell zajček

Živa je kot Duracellov zajček in vedno teka sem ter tja.



Če ji želiš določiti smer hoje, uporabiš "korenček" ;)



Manjka samo še fotka zmagoslavnega nasmeška ;)))

Včasih se stvari ne iztečejo tako kot si želimo

Po mesecih priprav in odrekanja je za Uroša končno prišel dan štarta prve etape teka čez Slovenijo - od Hodoša do Ptuja. Moja vloga tokrat je bila spremstvo na kolesu.


Dobre pol ure pred štartom smo prispeli na Hodoš in pred začetkom poklepetali z Inotom in njegovo spremljevalno ekipo (Sebi in Žižka ;)) ter drugimi udeleženci.



Začetek teka je bil zelo sproščen - večina tekačev je klepetala med sabo kot da gredo na kratek tekec, ne pa na 82,5 km dolgo pot do Ptuja. Kmalu se je Urošu pridružil Boris in kilometri so kar hitro minevali. Po Mačkovcih je Uroš začel omenjati WC in v Moščanskem bifeju smo imeli prvi pit-stop. Potem je bilo en čas vredu - spet je postal zgovoren - na Puconski ravnici pa se je spet začelo - krči v želodcu in posledično obisk WCja v Čardi. Malo za tem se nama je pridružila še Klavdija in ko smo imeli že tretji obisk WCja, smo začeli razglabljati ali ima vse skupaj sploh še smisel. Se mučiti še naprej ali odnehati?


Zelo težka odločitev. Sploh če pomisliš na ves vloženi trud, težke treninge na katerih mu je šlo super, zdaj pa to.


Odločil se je še malo nadaljevati. Mogoče bo pa boljše.


Na žalost ni bilo. Pomagalo ni niti aktivno oglje, ki nam ga je dala Sebi. Na avtobusni postaji med Tišino in Petanjci končna odločitev - odstop. Ni imelo smisla se mučiti še par kilometrov, ker kot je zgledalo, boljše ne bi bilo. Zdravje je vseeno na prvem mestu. Sploh, ker bo še dosti priložnosti. Nima se smisla obremenjevati z "kaj bi bilo, če bi ...". Ostani še naprej tako predan in vztrajen kot si! Če pa boš še kdaj rabil spremstvo pa veš ;)

Pogrešam te ...

Še tri dni pa boš spet doma.

Malarija

Nisem zbolela za tropsko boleznijo, ampak sem se spravila pleskat stanovanje ;) Je še kar nekaj za narediti - dokončati električno inštalacijo, zmonirati kopalnico, popraviti oz. narediti fasado pod okni, položiti laminat, ... - ampak ker pridejo po 15. zmontirat kuhinjo, jo je bilo potrebno prepleskati še s končno barvo. Ker sem s kuhinjo kar hitro zaključila - ena ura priprav, pa dobra ura pleskanja - sem prepleskala še Živino sobo. Tu je bilo malo manj priprav - to lepljenje začšitnega traka vzame kar nekaj časa - je pa bilo malo več skakanja po lestvi gor pa dol.

Malarija 8.8.2009

Uspelo mi je končati ravno do 18h, ko smo bile zmenjene s Sebi in Barbi za sladoled. Točen borovnica-jagoda v sladkem kornetu pri Lastovki. Je pasal po napornem dnevu. Pa babji čvek v dobri družbi tudi ;)
Zdaj me ma, da bi šla jutri popoldan še prebelit dnevno sobo.

Takole pa bo zgledala kuhinja čez dva tedna :)

Komaj čakam!