Peklenski Radenci

Se mi zdi, da sta v Radencih možni samo dve varianti: ali je mrzlo, vetrovno in če imaš srečo, še deževno, ali pa vroče kot da je sredina julija. Lani je bila prva varianta, letos pa je bila seveda na vrsti druga. Ker sem vedela kakšno bo vreme, sem šla na štart čisto neobremenjena in brez nekih posebnih predpriprav. Preskočila sem le TT treninga v sredo in petek, običajno pico za "zadnjo" večerjo, pa zamenjala s šmornom iz muslijev.
V Radence sva očitno prispela pravočasno, ker pri prevzemu štartne številke še ni bilo gužve. Pa še trije Špartanci (takrat še v civilu) so mi zapeli Vse najboljše ;) Hvala Zdravko, Samo in Fifty! Ste mi polepšali dan!
Ivo je tudi letos bil moj osebni zajček, ki je poleg tempa skrbel tudi za vodo, namočeno gobico, vodo, mrzlo vodo, ... Se mi zdi, da sem se vsaki kilometer drla "vodo". Zahvaljujoč njemu se mi ni bilo potrebno ustaviti na nobeni okrepčevalnici, pa tudi za to, da se nisem ulegla v kakšno senco ob poti. Res ne vem, če me je bilo kdaj tako vroče. Vročina je žgala iz asfalta, da so me pekli podplati. Klela sem kompresijske dokolenke, ker mi je bilo vroče v meča. Edina dobra stran teh štumfov je, da me pol niso nič bolele noge.
Na desetem kilometru nama je kljub vremenu kazalo zelo dobro (48:30), potem pa sem malo popustila. Zaradi vročine ni več šlo tako hitro, nama pa je uspelo držati dokaj konstanten tempo vse do cilja. Končni čas (1:44:47) ni moj PB, sem pa z njim zelo zadovoljna. Hvala lubček, da si me spravil do cilja, me spodbujal in mi stregel ob poti.

Foto by Marjetka. Hvala za slike in spodbudne besede ;)

Popoldan je na Veveričkinem teku tekla tudi Živa - več o tem pa naslednjič.