Joj, to spanje

Še par mesecev nazaj mi je uspelo Živo spraviti spat brez problemov. Flaška, lupčka, lepo spančkaj in lahko noč, pa je sama zaspala. Nič več "mami, čič tu". Potem pa sta v začetku maja v varstvo prišli dve novi punčki in se je ponovno začelo. Pa saj mi ni težko sedeti zraven njene posteljice, da zaspi, ampak zdaj to traja tudi eno uro in več. Pa držati jo moram za rokico in mi jo stiska tako močno, da ne morem verjeti. Kot, da se boji, da bom šla in me ne bo nazaj. Ampak nikoli nikamor ne grem. Niti je ne pustim, da joka. Takoj, ko malo zajoka, že letim. Zdaj se bo sigurno našel kdo, ki bo rekel, pusti jo naj joka, saj bo že nehala. Smo probali tudi to, pa je bila blagorečeno katastrofa. Ne jok, ampak dretje, ki ga je slišalo tudi verjetno pol Maribora. To je bilo prvič in tudi zadnjič. Največja fora pa je, da v varstvu zaspi sama brez kakršnega koli problema. Tudi, ko je bila varuška na dopustu in jo je čuval Ivo, je šla spat sama. Včeraj sva poskusila še s finto, da gre mamica v službo in jo bo dal Ivo spat. Najprej popoldan. Nobenega problema. Jaz sem ta čas na klopci pred blokom prebrala en članek v Runner's Worldu in ko sem prišla nazaj gor, je bila popolna tišina in je spala dobri dve uri! Vajo sva ponovila še večer. Mamica je šla spet v službo - v resnici sem nesla smeti in naredila en krog okoli bloka - in spet nobenega problema. Še spila ni skoraj nič iz flaške in spala celo noč brez zbujanja. Danes pa spet stara zgodba: "mami, čič tu. roko dat". Uro in pol je trajalo, da je zaspala. Ta čas je spila dve flaški, pa dvakrat je bilo potrebno iti lulat. Poskušala sem ji dopovedati, da je mamica v dnevni sobi in da se nima česa bati. Če me bo rabila, takoj pridem. Ampak takoj, ko sem hotela iz sobe, je bil jok. Je to samo obdobje, ki bo minilo?