Mojster za vse

Moj oče. Ne mara preveč mojstrov - razen našega soseda vodovodarja in keramičarja. Pravi, da so šlampasti, površni, ... in da on dosti boljše naredi. Kar je tudi res. Ampak traja pa tudi precej dlje. Danes je najprej odštemal in odstranil vodovodne cevi v kopalnici in kuhinji, jaz pa sem medtem ugotavljala kako je speljana električna napeljava, da ne bi pri štemanju za novo slučajno kaj presekala. Potem sva v kopalnici sprobala nov rezkar za beton in ugotovila, da je priklop sesalca čisto brezveze, ker večina prahu itak leti ven pri rezilih. Joj, sva se nažlra prahu kljub maskam. Drugače je pa super. Za tem pa je prišla na vrsto dnevna soba. Začne rezati. Gre kot, da bi rezal sir. Ker nisem rabila nositi sesalca za njim, mi je rekel, da nima smisla, da tu prah žrem in naj grem v Živino sobo. Čez par minut pride za mano in pravi: "Joj, ka san napravo!"

Kar je je, samo še več dela si je naredil. Boljše, da je omet padel dol zdaj kot pa čez pol leta. Bova pa v nadaljevanju ubrala drugačen način. Upam, da malo manj destruktiven.
Potem se je spomnil, da morava še odštemati odtoke v kopalnici in pogledati kakšno je stanje v steni za WCjem - če bo možen podometni splakovalnik ali ne. Skoraj končava in meni zazvoni telefon. Čez par minut pride za mano in pravi: "Mislim, da sem luknjo do sosedov naredo. Idi dol vprašat, če majo luknjo v stropu." Neverjetno! :))) Na srečo je bila samo luknja v plošči in do sosedov verjetno še kakšnih 15 cm.
Po vsem tem si mu ne upam pustiti, da bi sam menjal okno v Živini sobi. Vem, da ni komplicirano, zgodi pa se lahko marsikaj. Ampak njemu je to težko dopovedati. Zdaj je začel lobirati že pri Živi - zadnjič ga je mama slišala kako ji je govoril: "Živa, povej mami, da bo dedek okno menjal, za razliko pa ti bo v Freeriderju en lepi bicikl kupo." Ha ha ha.

Groza

Teta Metka je danes Živi in Sari kupila gugalnico. Najprej smo jo komaj spravile domov - kako velika je škatla, midve pa z vozičkoma, sve opazile šele, ko jo je plačala. Potem sem jo jaz namontirala na vejo naše češnje in ugotovila, da se midve z Metko na njej kljub temu, da bi naju po kilah še zdržala, ne bove gugale, ker imave prevelike rite. Pa jo je prva sprobala Živa in ji je bilo kar zabavno, dokler ... Samo naenkrat se je nagnila naprej, gugalnica pa tudi in malo je manjkalo, da bi padla ven. Srce se mi je kar ustavilo. Na srečo je obvisela z glavo navzdol. Niti pisnila ni. Me je kar groza, ko pomislim kaj bi lahko bilo.

Sem pa kriva jaz, ker vrvi niso bile pravilno nameščene.

Kopalnica

V petek sem za foro poklicala še v Salon keramike in kopalnic Kema, da vidim kako je z dobavljivostjo ploščic pri njih. Prijazen prodajalec mi je povedal, da jih sicer nimajo na zalogi, je pa načeloma dobavni rok za ploščice Gorenje kakšen teden ter naj pridem, da mi naredijo izris, da vidimo koliko ploščic sploh rabim. V Mercatorju so mi pa rekli, da je dobavni rok 45-60 dni. Kaj za vsakega kupca posebej ploščice delajo ali kaj? Tako, da sem se lepo odpravila v Kemo, naredili so mi izris, preverili če jih imajo v Gorenju na zalogi in jih imajo. Odlično! Ploščice naročene in pridejo do petka.

Tako bo predvidoma zgledala kopalnica. Če bomo lahko premaknili bojler - to bom zvedela jutri - se bo razpored malce spremenil. Potem bo tam kjer zdaj stoji tuš, umivalnik, tuš bo tam kjer je zdaj pralni stroj in boljer, to dvoje pa bo med tušem in WCjem. Pri takšni razporeditvi bo manj dela s prestavljanjem odtoka ta tuš.

Najboljši sosed

Danes sve se z Živo odpravile v Mercator, da bi naročile stvari, ki jih potrebujemo pri renoviranju stanovanja - ploščice za kopalnico, tuš kabino in kad, armature, laminate, WC školjko, ploščice za tla v kuhinji, pečico in kuhalno ploščo. Po dveh urah v trgovini sve odšle domov samo z rezerviranimi armaturami, preostalo pa bom morala iti nazaj v soboto dopoldan, ker danes ni bilo nobenega, ki bi mi izrisal kopalnico (pa polna štacuna prodajalcev). Ko sem hodila po trgovinah s pohištvom, sem bila tudi v dveh trgovinah Mercator Pohištvo. Stanje s prodajalci isto kot danes - skoraj nobene stranke, vsaj dva prodajalca, ti pa čakaš. Isto je v njihovih živilskih trgovinah - kot, da so prodajalci cepljeni proti hitrosti. So pa vsaj prijazni. Edini razlog zakaj bom kupila stvari tam - drugje so približno enake cene - je brezobrestno obročno odplačevanje s Piko, pa še popust dobiš enak, kot če plačaš z gotovino. Zdaj pa grem brat Tinetov elaborat o WC školjkah, ker od prodajalke danes ni bilo nekega haska. Sem jo prosila, da mi pokaže par WC školjk s talnim odtokom, pa mi je iz celega kupa školjk, ki jih imajo razstavljene pokazala samo eno, ki jo imajo v akciji. Ahhh ...

Mariborčanki

Danes sem po kar nekaj letih v Mariboru (od tega 9 let v svojem stanovanju) končno tudi uradno postala Mariborčanka. Samo na papirju, ker po naglasu se mi bo vedno slišalo od kod so moje korenine.

Renovacija - 1. dan

V soboto smo začeli z obnovo stanovanja. Zasedba: oče (glavni mojster), mama in jaz. Oče je planiral, da bomo razbili kopalnico in mogoče še kuhinjo. Meni se je zdelo to malo - navsezadnje je kopalnica čisto mičkena, pa še ploščice so bile položene samo do polovične višine. Delali smo od 9h do 18h s pavzo za kosilo in razturili celo stanovanje. Kuhinja je šla kot po maslu - ploščice bi lahko z jedilnim nožem dol trgal, neka čudna talna obloga pa tudi ni bila neki strašen problem za "štemarco" za 50 EUR iz Obija. Parket smo napadli kar z vojaško lopatko iz sedemdesetih. Neverjetno kako hitro in niti ne preveč naporno je bilo. Mama pa je parket lepo zložila v skladovnico - hrastov in bukov les, nič kaj preperel, niti nikoli lakiran, samo na enih delih črn od izliva vode. Bo nekoga lepo grel par dni. Kopalnica je delala malo več problemov - predvsem ker sva se z očetom gužvala notri, pa litoželezna banja iz šestdesetih je težka kot hudič in smo jo komaj spravili iz kopalnice. Za finale pa smo demontirali še vgradni omari v hodniku in Živini sobi. Ne vem, če ni oče vsaj desetkrat rekel kako dober je še les. Škoda, da nista bili malo bolje vzdrževani. Mene je bilo malo strah, da bo imel cel kup pripomb na stanovanje (sklepala sem po tem kako je bilo po dveh ogledih stanovanj na katerih je bil z mano) in mu je celo ful všeč - predvsem, ker je blok dokaj porihtan in ima ravne stene (je malo obseden z ravnimi stenami in bi še bankrotirala koliko Vilaplana bi porabil ;)). Edino je rekel, da je škoda da ni ene dva štuka višje, ker bi bil razgled še lepši - vidi se Pohorje, Urban in Kalvarija. Prav neverjetno, ker vedno najde nekaj kar ga moti.
Naslednji korak bil odvoz vseh teh smeti iz stanovanja, ampak je danes ugotovil, da se ne splača najeti kesona, ker stane 150 EUR, in se bolj splača priklop za avtoprikolico za 300 EUR. Meni še najbolj - bom prišparala 150 EUR ;)) Bo ga pa dobil šele naslednji teden tako, da bo ta vikend na sporedu vodovodna in elektro inštalacija.

Bunkica

Včeraj je Živa dopolnila 9 mesecev in v sredo smo po treh mesecih spet imeli posvetovalnico (tehnični pregled za dojenčke ;)). V treh mesecih je zrastla za 2 cm in pridobila manj kot 300 g (toliko kolikor je tehtala polulana plenička). Tako po njihovih tabelah ni več predebela - ima pa 10,2 kg :o - je pa ravno na zgornji meji (tudi po višini). Se pozna, da se ogromno giblje - včasih se mi zdi, da je na baterije, ki se polnijo samo dvakrat na dan po pol ure. Pa tudi prehrano ima popolnoma drugačno. Prej je pila samo adaptirano mleko, zdaj pa ga spije samo zvečer pred spanjem, pa še malo ponoči. Najraje pije razredčen korenčkov (bljak) in pesin (še večji bljak) sok ter je zelenjavo, sadje, jogurte in žitno kašico. Nad mesom pa ni ravno navdušena - ne vem po kom ma to?

Glej kaj znam :)

Čeprav šiba kot strela, je plazenje postalo že malo dolgočasno - predvsem ker mačka več noče sodelovati in po kakšni minuti hitro zbriše na varno. Pa se je treba naučiti kaj novega. Kot je na primer stati. Po enem tednu treninga in kar precej padcih ter kar nekaj solzah (si ne morem niti predstavljati kako more boleti, ko z glavo treščiš ob tla) že kar dobro obvlada stanje ob opori. Še malo pa bo šibala po dveh nogah. Potem bo šele zanimivo.

Končno!!!

Evo, pa smo končno dočakali potrebni papir ter danes podpisali kupoprodajno pogodbo in naredili prevzem stanovanja. Jupiiiii! Dela, da ga porihtamo bo kar precej in prva - razbijanje kopalnice in kuhinje - se bodo začela že v soboto.

Pogrešam(o) Zimsko ligo na Pohorje

V 13. tednih kolikor je trajala Zimska liga na Pohorje, se človek hitro navadi, da je nedelja dopoldan rezervirana za švicanje v ta prelepi hrib. Še posebej, če je stvar dobro organizirana - ni štartnine, je pa dobra družba, topel čaj, posladek in lepa misel na vrhu, pa še kakšno pico lahko dobiš za nagrado. Edini minus je vsakokratni zapozneli štart zaradi čakanja "zvezd". Pa tudi to se jim oprosti, saj smo ta čas še malo čvekali. Teh trinajst tednov je minilo kot bi mignil, navada pa je ostala in tako smo se danes babe v okleščeni zasedbi (Sebi, Žiža in jaz, Barbi pa je opravičeno manjkala - smo te pogrešale ;)) spet odpravile po progi Zimskega pokala. Danes je bil tempo malo počasnejši - Sebi je testirala koleno, mene pa so bolele noge od včerajšnjega dolgega teka - zato pa so malo bolj trpeli jeziki in štiri urce kar smo jih porabile za do transformatorja in nazaj, so minile kot bi mignil. Sebi in Žiža, hvala za lepo preživen dan! Bi bilo res škoda ne izkoristiti tako lep dan kot je bil danes!

Pomlad je tu

Moja tekaška depresija zgleda majo pojenjuje. Malo je majkalo, da danes ne bi šla tečt - dedek, ki se je javil za varuško, ko grem tečt je zamujal iz službe za dobro uro, pa še sestra je prišla s Saro - ampak sem se vseeno spravila ven. Drugače, bi me itak celo popoldne vest pekla, ker sem lenoba lena. Termometer je kazal +11 stopinj, ampak zunaj je bilo sivo in temno kot, da se bo vsak čas vlilo. Ampak pogled v gozdiček ob Muri pa mi je polepšal dan - kamorkoli pogledaš, vse belo od zvončkov.

Poleg tega pa sem ugotovila, da iti tečt popoldan sploh ni tako slabo - če seveda prej malo pazim kaj jem, da potem celo pot ne klejem zakaj sem jedla to in ono, ker mi je obležalo v želodcu - ker imam precej več energije kot zjutraj. S praznim želodcem oziroma eno kavo ne gre preveč hitro. No, saj tudi zdaj ne gre, ampak vlečem kot megla se pa tudi ne.

Ko pa sem prišla domov pa me je čakalo tole:

Zgleda me ni noben pogrešal. Smrk.