Mala baba na Veveričkah

Vročina je do štartov otroških tekov popustila, gužva na štartu pa je bila primerljiva s tisto zjutraj.Pol otro itak ni vedlo kaj se dogaja in so bili zmedeni od vse te gužve in preglasnim ozvočenjem. Pri najmanjših, ki tekli skupaj s starši, pa so tekli tisti, ki so se na štartu postavili v prvo vrsto, ostali pa so pač hodili za njimi. Ampak je bilo fajn. Vsi so dobili štartno vrečko polno reklam in kupončkov za popuste, pa majčko, vodo in Frutabelo, na koncu pa seveda medaljo. Medalja je pa najboljša, ker je čisto enaka kot mamina. Uvrstitev ni bila pomembna, pomembno je bilo sodelovati. Naslednje leto pa spet.

Peklenski Radenci

Se mi zdi, da sta v Radencih možni samo dve varianti: ali je mrzlo, vetrovno in če imaš srečo, še deževno, ali pa vroče kot da je sredina julija. Lani je bila prva varianta, letos pa je bila seveda na vrsti druga. Ker sem vedela kakšno bo vreme, sem šla na štart čisto neobremenjena in brez nekih posebnih predpriprav. Preskočila sem le TT treninga v sredo in petek, običajno pico za "zadnjo" večerjo, pa zamenjala s šmornom iz muslijev.
V Radence sva očitno prispela pravočasno, ker pri prevzemu štartne številke še ni bilo gužve. Pa še trije Špartanci (takrat še v civilu) so mi zapeli Vse najboljše ;) Hvala Zdravko, Samo in Fifty! Ste mi polepšali dan!
Ivo je tudi letos bil moj osebni zajček, ki je poleg tempa skrbel tudi za vodo, namočeno gobico, vodo, mrzlo vodo, ... Se mi zdi, da sem se vsaki kilometer drla "vodo". Zahvaljujoč njemu se mi ni bilo potrebno ustaviti na nobeni okrepčevalnici, pa tudi za to, da se nisem ulegla v kakšno senco ob poti. Res ne vem, če me je bilo kdaj tako vroče. Vročina je žgala iz asfalta, da so me pekli podplati. Klela sem kompresijske dokolenke, ker mi je bilo vroče v meča. Edina dobra stran teh štumfov je, da me pol niso nič bolele noge.
Na desetem kilometru nama je kljub vremenu kazalo zelo dobro (48:30), potem pa sem malo popustila. Zaradi vročine ni več šlo tako hitro, nama pa je uspelo držati dokaj konstanten tempo vse do cilja. Končni čas (1:44:47) ni moj PB, sem pa z njim zelo zadovoljna. Hvala lubček, da si me spravil do cilja, me spodbujal in mi stregel ob poti.

Foto by Marjetka. Hvala za slike in spodbudne besede ;)

Popoldan je na Veveričkinem teku tekla tudi Živa - več o tem pa naslednjič.

Neroda ali zakaj jaz nisem za trekinge

Ker se mi uspe raztreščiti že na asfaltu (prvič, pred dvema mesecema) in na makadamu (danes). Da ne bo pomote: med tekom in v obeh primerih po ravnem. V primerjavi z današnjim prvi padec ni bil nič kaj takega - sem si malo odrla dlani - danes pa se mi zdi, da so dlani zelo dobro prestale padec (par pikic), desni komolec in kolk pa ...

Z naslednjim padcem bom pa verjetno že lahko konkurirala Ivotu ;))

Kolo: vse kar potrebujemo je pravi "korenček"

Živa ni najbolj navdušena nad kolesom. Raje teka, laufa, ... Edini napredek od lani je čelada. To zdaj sama hoče imeti na glavi. Vseeno pa je potreben "korenček", da se jo spravi na kolo. Pol kepice sladoleda. Dobila pa bi ga tudi, če bi šli na igrišče peš ;)





Potem smo odkolesarili do slaščičarne, po daljši poti (najbližja je čez cesto od slaščičarne) do igrišča in nazaj domov. Precej hitreje in v bolj ravni črti, precej pa manj stresno za mene, kot peš. Še vedno namreč nisem našla pravega pristopa, da bi jo pripravila, da me drži za roko. Živa hoče vse sama, glada pa vse drugo, samo ne kod hodi. Ahh ...