Pain in the butt

Po ubijalskih intervalih prejšnji torek (6 krat 1200 m s tempom 4:40 min/km in 3:00 min pavzo vmes) me je začelo malo špikati v levi ritnici. Ni se mi zdelo nič kaj kritično. Med petkovim tempo tekom pa je postala bolečina in po 7 km forsiranja, sem se odločila, da lepo na izi zaključim, ker nima smisla. Itak sem šla z pretiravanjem predaleč, ker se je bolečini v ritnici pridružila še sevajoča bolečina vzdolž zadnje stegenske mišice proti kolenu.
Po malce googlanja včeraj sem prišla do naslednjega bojnega plana:

• malo tekaške pavze - če bo v sredo boljše, grem probat tečt, intervali pa do nadaljnjega zamenjani s tempo tekom

• sprehod vsako popoldne ali pa spiner zjutraj

• strečing

Vir

• samomasaža s teniško žogico

Vir

Ta samomasaža je presenetljivo učinkovita - po parih minutah je sevajoča bolečina izginila, piriformis pa še vedno boli, ampak precej manj.

Ker sem podobne probleme imela tudi po porodu, ampak takrat ne zaradi teka, temveč ležanja
pretežno na enem boku, se mi zdi, da bi znalo biti tudi zdaj to eden od vzrokov (poleg celodnevnega sedenja v službi). Takrat se večinoma ležala na levem boku in me je bolela desna stran, zdaj pa sem obrnila posteljo in opažam, da spim večinoma na desnem boku. Torej se moram ponoči še načrtno obračati z boka na bok. Se že počutim kot čevapčič na žaru ;))

Komu je podobna

Dete

Mama in teta (pred kar nekaj leti)

Ati (pred kar nekaj leti)

Mogoče mi je čisto malo podobna. Po slikah. V živo pa skoraj nič. Po izgledu, po karakterju pa je bolj podobna meni, razen trme ;))

Ikea

Baje bo v najinem stanovanju takole:



Ha ha ha.

Moj mali Duracell zajček

Živa je kot Duracellov zajček in vedno teka sem ter tja.



Če ji želiš določiti smer hoje, uporabiš "korenček" ;)



Manjka samo še fotka zmagoslavnega nasmeška ;)))

Včasih se stvari ne iztečejo tako kot si želimo

Po mesecih priprav in odrekanja je za Uroša končno prišel dan štarta prve etape teka čez Slovenijo - od Hodoša do Ptuja. Moja vloga tokrat je bila spremstvo na kolesu.


Dobre pol ure pred štartom smo prispeli na Hodoš in pred začetkom poklepetali z Inotom in njegovo spremljevalno ekipo (Sebi in Žižka ;)) ter drugimi udeleženci.



Začetek teka je bil zelo sproščen - večina tekačev je klepetala med sabo kot da gredo na kratek tekec, ne pa na 82,5 km dolgo pot do Ptuja. Kmalu se je Urošu pridružil Boris in kilometri so kar hitro minevali. Po Mačkovcih je Uroš začel omenjati WC in v Moščanskem bifeju smo imeli prvi pit-stop. Potem je bilo en čas vredu - spet je postal zgovoren - na Puconski ravnici pa se je spet začelo - krči v želodcu in posledično obisk WCja v Čardi. Malo za tem se nama je pridružila še Klavdija in ko smo imeli že tretji obisk WCja, smo začeli razglabljati ali ima vse skupaj sploh še smisel. Se mučiti še naprej ali odnehati?


Zelo težka odločitev. Sploh če pomisliš na ves vloženi trud, težke treninge na katerih mu je šlo super, zdaj pa to.


Odločil se je še malo nadaljevati. Mogoče bo pa boljše.


Na žalost ni bilo. Pomagalo ni niti aktivno oglje, ki nam ga je dala Sebi. Na avtobusni postaji med Tišino in Petanjci končna odločitev - odstop. Ni imelo smisla se mučiti še par kilometrov, ker kot je zgledalo, boljše ne bi bilo. Zdravje je vseeno na prvem mestu. Sploh, ker bo še dosti priložnosti. Nima se smisla obremenjevati z "kaj bi bilo, če bi ...". Ostani še naprej tako predan in vztrajen kot si! Če pa boš še kdaj rabil spremstvo pa veš ;)

Pogrešam te ...

Še tri dni pa boš spet doma.

Malarija

Nisem zbolela za tropsko boleznijo, ampak sem se spravila pleskat stanovanje ;) Je še kar nekaj za narediti - dokončati električno inštalacijo, zmonirati kopalnico, popraviti oz. narediti fasado pod okni, položiti laminat, ... - ampak ker pridejo po 15. zmontirat kuhinjo, jo je bilo potrebno prepleskati še s končno barvo. Ker sem s kuhinjo kar hitro zaključila - ena ura priprav, pa dobra ura pleskanja - sem prepleskala še Živino sobo. Tu je bilo malo manj priprav - to lepljenje začšitnega traka vzame kar nekaj časa - je pa bilo malo več skakanja po lestvi gor pa dol.

Malarija 8.8.2009

Uspelo mi je končati ravno do 18h, ko smo bile zmenjene s Sebi in Barbi za sladoled. Točen borovnica-jagoda v sladkem kornetu pri Lastovki. Je pasal po napornem dnevu. Pa babji čvek v dobri družbi tudi ;)
Zdaj me ma, da bi šla jutri popoldan še prebelit dnevno sobo.

Takole pa bo zgledala kuhinja čez dva tedna :)

Komaj čakam!

Na tretjini poti

Do Ljubljanskega maratona. Prvih 6 tednov treningov je za mano, čaka pa me jih še 12.
Po količini treningov mi je FIRST plan kar pisan na kožo - tri tekaške treninge na teden zmore res vsakdo - in v šestih tednih sem spustila samo enega! Pa še tega ne bi, če bi noč (oziroma par ur) prej malo manj žurala ;) Pri dodatnih dveh treningih, ki jih priporočajo, pa sem bila prve štiri tedne malo bolj lena in sem se na bicikl spravila samo enkrat tedensko, zdaj pa sem se odločila za bolj sigurno varianto - spiner zjutraj pred službo.
Čeprav plan zgleda enostaven ni - niso zajebani samo intervali, ampak tudi tempo in še pri dolgen teku ne tečeš ravno na izi. Vsak trening šteje. Prve tedne so bili intervali pravo mučenje - skoraj sem crknila, da sem držala predpisani tempo, zdaj pa so postali že malo lažji - ne premišljujem več če bom morala iti bruhat v grm ;))) Večinoma moram na začetku pavze hoditi, ampak se ne sekiram - smisel teh pavz je itak ni hitrost, ampak počitek, da lahko potem odtečem vse intervale približno enako.
Tudi tempo teki so vsak teden lažji - na začetku se komaj držala predpisani tempo - joj, je Polar piskal - in čakala kdaj bo končno konec. Zdaj brez problema držim predpisani tempo oziroma grem včasih še hitreje - poskušam tečti po občutku, vendar tako, da zdržim do konca brez, da bi crknila. Se mi zdi brezveze, da bi se bremzala. Isto kot se nima smisla siliti, če pač ne gre.
Sem pa tudi ugotovila, da če hočem narediti res dober trening in dati vse od sebe, moram obvezno imeti vmes en dan pavze (brez teka, spiner in bicikl sta ok). Prejšnji teden sem namreč petkov tempo tek prestavila na soboto, potem pa v nedeljo kot običajno dolgi tek. V soboto zjutraj mi je šlo super - 10 km sem namesto v predpisanih 53:50 pretekla v 52:26 pri povprečnem pulzu 154 - v nedeljo pa je bilo eno samo mučenje. Res da je bilo okoli 25 stopinj, v soboto pa samo 17, ampak tudi noge niso hotele sodelovati. Lepa lekcija za naprej.

Pa še en dober komad za intervale ;)



Zdaj pa s polno paro naprej!

Živa je napakirala kufre ...

in se odpravila na morje z dedijem in babi.

Vir

Uh, bo mirno v hiši. Jo bom pogrešala :(

Kak te mam jaz rada

"Živa, pusti me! Nočem se objemati!"

Živa zelo rada izkazuje ljubezen do drugih in se ob prvi priliki stisne zraven. Najrajši ima otroke, pa tudi živali. Mačka se je že navadila, sestrična Sara pa še ne.