Priprave na Ljubljanski polmaraton

Še 17 tednov je do Ljubljanskega maratona. Letos bo spet polovička - treningi za celega mi trenutno ne znesejo. No, za treninge bi se še našel čas - na isti način kot zdaj - z vstajanjem ob 5h zjutraj - večji problem je zadosti počitka. Težko je otroku rečti "pusti me malo pri miru in se idi igrat sama, ker sem crknjena, me bolijo noge, ...", če pa jo itak malo vidim. Poleg tega pa se je odločila, da popoldanskega spanca ne rabi več in ji je čisto vseeno, če bi pa meni pasal. Pa sem našla idealen plan, po katerem tečeš samo trikrat tedensko. Na spletni strani sicer so plani in večina tebel, manjka pa tabela hitrosti za intervale. Pa sem naročila knjigo "Run less, run faster". V njej sicer ne piše nič revolucionarno novega (večina tega piše tudi v knjigi "Run fast"), je pa polna pričevanj zadovoljnih uporabnikov tega plana, ki so me še bolj navdušila.

Osnova plana so trije teki - enkrat intervali, enkrat tempo in enkrat dolgi tek. Sliši se lepo, ne? Ko sem videla kakšne so hitrosti na teh treh treningih mi je bilo takoj jasno, da se bom kar lepo namučila. Še posebej pri intervalih in tempo tekih, sploh ker sem ta dva treninga zadnji dve leti zanemarila.
Po prvem tednu sem ugotovila, da se nisem motila. V četrtek so bili na vrsti intervali. Na Polarju sem si nastavila trening in se odpravila na "štadion", ki ga je pri Kamešnici zarisal Andrej (pravtako navdušen nad programom FIRST - hvala ti!). Lahko bi tekla brez Polarja, saj so oznake na vsakih 200 m, me pa je zanimalo kako točen je pri takih kratkih razdaljah Polar. Kot sem ugotovila že tam, ne preveč, saj je piskal za konec intervala precej pred oznakami. Po Polarju je bila povprečna dolžina intervala 335.25 m, za kar sem v povprečju potrebovala 1:33 oziroma ga odtekla v tempu 4:38 min/km. Naslednjič grem torej brez treninga na Polarju, pa da vidim kaj bo takrat nameril. Pa tudi malo bolj se bom morala potruditi, saj sem tekla kar precej počasneje kot bi morala.



V soboto je bil na sporedu tempo tek. Spet trening na Polarju, ki je piskal takoj, ko sem bila izven planiranega območja. Sem skoraj spustila dušo - povprečen utrip tistih 5 km sem imela 170 - ampak se mi je uspelo držati predpisanega tempa.
Včeraj pa še dolgi tek. Po dobri uri čakanja kdaj bo nehal dež, sem vzela kapo in šla tečt po dežju. Malo je lilo, malo je rosilo, pa ene desetkrat je vmes nehalo. Naredila sem dober kilometer več in malo hitreje (ali pa mogoče tudi ne, če upoštevam Polarjevo napako) od zahtevanega. Me je malo dež priganjal :))
Čeprav ne bo lahko, se bo tekaške treninge zgleda dalo preživeti. Švic bo tekel, ampak brez truda ni napredka, a ne? Se pa bom morala malo bolj potruditi in opraviti še druga dva priporočena treninga (kolesarjenje in/ali plavanje).

Po treh tednih treninga ...

Na biciklu

Vir

Jutri pa malo več kot dva kroga po naši in sosednji ulici.

Neurje

Danes popoldan iz Avstrije preko Kozjaka in Slovenskih goric do Murske Sobote. V Mariboru je le pihal veter. Je pa vseeno zgledalo kar grozno in sem raje ostala eno uro dlje v službi - dokler vremenski radar ni pokazal, da je nevihta po moji poti domov mimo. Me pa je skoraj kap, ko sem prišla domov. Drevje polno sadja, zdaj pa sta veter in toča uničila vse. Vse rože na oknih in na balkonu so uničene.


Na vrtu je še hujše.



Da se zjočeš.

Prva rojstnodnevna žurka

Več slik je v galeriji.

Prvi dan v službi

Po dobrih 14 mesecih (malo bolniške, malo dopusta, porodniška in še malo dopusta) sem spet nazaj. Vstati ob 5h in se peljati iz MS v MB sploh ni bil problem. Celo kode za alarm sem se spomila. No, upala sem, da je taprava in je na srečo bila. Kot običajno pred službo še en krajši tek, pod tuš, kava in malo klepeta. Ne bo nič zabušavanja - novi projekt se začne danes. Bo pa zaradi krize malo manjša plača ...

Na dopustu

Na žalost je že mimo. Bilo je lepo. 7 dni v Risiki na otoku Krku. 10 oseb - 6 odraslih, 4 otroci - 3 moški, 7 bab - nič čudnega da je bilo na začetku slabše vreme ;)).
Malo me je bilo strah kako bomo prestali vožnjo (in smo jo super tja in nazaj) in kako bo s toliko otroci. Otroci so se med sabo super ujeli - Živa je ful navdušena nad Ninotom - mali mož ima že dosti izkušenj z dveletno sestrico Niso. Nisa pa je ful navdušena nad Živo in Saro in ko ju vidi nonstop govori "baby, baby, baby".
Voda sicer ni bila preveč topla, ampak otrokom je to čisto vseeno. En dan smo se s trajektom odpravili v Lopar na Rabu in se pacali v plitvi vodi na plaži San Marino. Je pa bil drugi dan šok, saj je imela voda v Risiki baje samo 16 stopinj. Brrr ...
Vreme večino časa idealno za tek in sprehode - se je dalo vstat ob normalni uri in kljub temu, da je sijalo sonce je bilo zaradi vetra prijetno. Teren pa popolnoma drugačen kot sem ga vajena - večinoma makadam in klanci - edina "ravnica" je kilometer ceste ob obali, ampak do tja in seveda nazaj je možno le po dveh klancih - en je dolg kilometer in 95 višinskimi metri, drugi pa dobra dva kilometra in okoli 120 višincev. Edino kamelco sem pogrešala.
Uspelo mi je celo prebrati eno knjigo in malo druge.

Par slikic je že v albumu.

Pripravljeni na poletje

Do morja so samo še trije dnevi in danes je bil skrajni čas za akcijo iskanja kopalk. Enim je to mala malca, za mene pa malo bolj zahtevna naloga. Prvi razlog je moje "bujno" oprsje, drugi razlog pa je, da rabim spodnji del eno številko večji od zgornjega. Edine kopalke, ki jih je možno kupiti s kombiniranjem so Skiny. Že v soboto so mi padle ene v oči, ampak gospodična Živa (kot ponavadi) ni bila najbolj razpoložena za šoping.


Še dobro, ker sve danes slučajno naleteli na akcijo in prišparali 30%. Spodnji del sem vzela tak kot na zgornji sliki, zgornjega pa takega:


Zdaj bo potrebno najti še ene japonke za zraven. Pa da bo vreme lepo :)